E = mc²
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
E = mc² je v fiziki zelo znana enačba, ki obravnava razmerje med maso in energijo. Enačbo je (sprva v nekoliko drugačni formulaciji) leta 1905, v svojem prvem čudežnem letu (annus mirabilis), razvil in uporabil Albert Einstein.
V enačbi E predstavlja energijo, m maso, c pa je hitrost svetlobe v vakuumu. Enačba pojasnuje, kako se masa spreminja v energijo in obratno pri čemer svetlobna hitrost predstavlja konstanto.
Einsten je pokazal, da poenoten štirirazsežni model prostora in časa (prostor-časa) lahko natančno opiše opazljive pojave, na način, ki je bil v skladu z Galilejevim načelom relativnosti in kjer je bila hitrost svetlobe konstantna - invariantna glede na različne inercialne opazovalne sisteme. Njegova posebna teorija relativnosti je dokončno pokazala da je bila tradicionalna (evklidsko-galijejevska) predstava o absolutnem času in prostoru zgrešena in kot posledica tega da se masa in energija razlikujeta le po obliki, oziroma po pojavnosti.
