Čudež pri Kobaridu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Čudež pri Kobaridu
Del Soške fronte (Prva svetovna vojna)
Datum 24. oktober – 19. november, 1917 Prizorišče Kobarid in Soška dolina, Slovenija Rezultat Avstro-Ogrska/Nemška zmaga
Udeleženci
Avstro-Ogrska Nemško cesarstvo	Italija
Poveljniki
Otto von Below	Luigi Cadorna
Moč
35 divizij	41 divizij
Žrtve
20.000 mrtvih ali ranjenih	11.000 mrtvih, 20.000 ranjenih, 275.000 ujetih

Čudež pri Kobaridu (znan tudi kot 12. soška bitka) je bil spopad med avstro-ogrsko in nemško vojsko na eni strani ter italijansko vojsko na drugi strani. Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom, temu je okoli osme ure zjutraj sledil še napad pehote. Do konca dneva je italijanska fronta od Bovca pa vse do Tolmina razpadla, italijanski vojaki in prebivalci pa so se pognali v brezglavi beg. Zaradi tega poraza je morala Italija začasno iztopiti iz vojne; da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi. Nemci so v tej bitki preizkusili tudi izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada, ki so jo neuspešno izvedli že leta 1914 ob napadu na Francijo. Spopad je dobil ime Čudež pri Kobaridu, ker ne Avstrijci ne Nemci, ki so napad načrtovali, niso pričakovali, da bo napad tako zelo uspešen.

Vsebina 1 Priprave na ofenzivo 1.1 Material 1.2 Plin 1.3 Taktika 1.4 Italjanska stran 2 Ofenziva 2.1 24. oktober 1917 ob 2.00 zjutraj 2.2 Napad v smeri Bovca 2.3 Napad v smeri Kobarida 2.4 Napad v smeri Tolmina 2.5 Dnevi, ki so sledili ofenzivi 3 Viri 4 Zunanje povezave

[uredi] Priprave na ofenzivo

V drugi polovici leta 1917 je bil položaj na Avstrijski strani fronte postal izredno kritičen. Italjani so z svojimi enajstimi ofenzivami dodobra izčrpali avstrijske branilce na levem bregu Soče. Poleg velikih izgub v ljudeh in materialu se se pojavile tudi težave v sami Avstro-Ogerski monarhiji. Ljudje so bili po treh letih bojevanja naveličani vojne, svoje pa je dodalo še pomankanje hrane in težnje po odcepitvi nekaterih delov monarhije. Zato je bilo potrebno nekaj storiti. Cesar Karel, ki je nasledil Franca Jožefa in šef avstrijskega genaralštaba sta se odločila da bosta za pomoč zaprosila Nemce. Te so vedeli da je položaj v dvoji monarhiji izredno kritičen, v primeru poraza na soškem bojišče bi se avstrijska vojska sesula kot hišica iz kart z tem pa bi bila ogrožena tudi Nemčija in njena spomladanska ofenziva v letu 1918. Nemci so po tehtnem razmisleku odobrili pomoč in na soško bojiše poslali generala da izdelajo načrt za ofenzivo, ki bo porazila ali pa vsaj začasno unesposobila italjansko vojsko in jo z tem izločila iz velike vojne.

Sprva so ofenzivo načrtovali na Južnem Tirolskem vendar so zaradi zahtevnosti terena te načrte kmalu upostili. Po dolgem iskanje primerne lokacije so se dokončno odločili, da bo ofenziva potekala v soški dolini, točneje med Bovcem in Tolminom, ofenzivo so poimenovali Zvestoba v orožju (Waffentreue).

Do 12. septembra 1917 je bil izdelan načrt napada. Napad pa naj bi izvedla 14. nemška armada v kateri je bilo osem Avsro-Ogerskih divizij in sedem Nemških. 14. armada se je delila na korpuse; I. avstrijskemu korpusu je poveljeval Alfred Krauss, III. korpusu je poveljeval generallajtnant von Stein, II. pruskemu korpusu je poveljeval generallajtnant von Berrenja, XV. korpusu pa je poveljeval feldmaršallajtnant Seattija. I. korpus je imel nalogo zasesti črto na Skutniku in Stolu ter nato napredovati proti Čenti (Tercentu) in naredovati dlje proti Tilmentu. Njgova naloga je bila tudi napad iz smeri Rombona proti prelazu Preval ter pomoč III. Korpusu, ki bo napadu v smeri Kobarida, II korpus pa naj bi iz smer Tolmina zasedu Ježo ter nato napredoval proti Sv. Martinu. Alpski korpus je imel nalogo napasti hribe nad Tolminom in tako zaščititi enote, ki bi napredovale proti Kobaridu.

Štab armade je imel sedež v Kranju. Poveljnik armade je bil Otto von Bellow, načelnik štaba pa generallajtnant Krafft von Delmensingen. Poveljstvo celotne fronte proti Italiji pa je bilo nameščeno v Mariboru. Avstrijski sestavi 14. armade je poveljeval general Alfred Krauss. Ta si je za svoj sedež izbral Kranjsko Goro, ko pa se je približeval dan ofenzive pa je svoje poveljstvo premaknil bližje fronti.

[uredi] Material

Priprave na ofenzivo so bile temeljite. Poveljniki so si pred napadom podrobno ogledali fronto in izdelali posebne karte ter načrte napada in tako nič prepustili naljučju. Prevozi čet in materiala v bližino bojišča se je začel v drugi polovici septembra in je trajal vse do same ofenzive. Enote so bile razporejene v vseh včjih krajih okoli bojišča (Beljak, Celovec, Kranjska Gora, Ljubljana, Jesenice, Kranj, Bohinj, ...). Na območje bojiča so jih preselili le nekaj dni pred ofenzivo. Ocenili so da bodo za prevoz čet in materiala potrebovali okoli 2.400 vlakov. Skupna moč 14. armade je štela 123 bataljonov z okoli 100.000 vojaki, 1.739 topov, 420 minometov in 10 letalskih eskadrilj. Velik problem je bilo razmeščanje težkih topov in granat po hribih, svoje je še prispevalo slabo vreme zaradi česar je zbolelo mnogo vojakok še preden so ti sploh prišli na fronto. Za vsak top je bilo predvideno 1000 granat za težje topove pa 800, 15% vseh granat na bojišču pa je bilo plinskih. Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko prelaz Vršič, prelaza Predel, skozi Rabeljski rudnik, mimo Baške grape in po Bohinjski železnici v bližino Tolmina. Zaradi slabega vremena je dostava materiala in čet na bojišče zamujala zaradi česar je bilo potrebno ofenzivo, ki je bila načrtovana za 22. oktober prestaviti na 23. oktober nato pa še na 24. oktober.

[uredi] Plin

Italjanski položaji so bili razporejeni v tri glavne bojne črte, ki so se nahajale ena za drugo. V primeru da bi padla ena bojna črta bi napad sovražnika zadržala druga. Vse obrambne črte so bile izredno dobro utrjene in upremljene. Topniški položaji in kaverne ter prostori za posadko so bili izklesani v živo skali zardi česar so bili ranljivi le za direktne zadetke. Pred bojnimi položaji so je nahajalo več metrov žičih ovir za katerimi so bili dobro zakriti in upremljeni strelski jarki prve druge in tretje obrambne črte. Avstro-Ogerska in Nemška armada sta se znašli pred skoraj nemogoča nalogo. V ofenzivi sta morala premagati vse tri iztredno dobro utrejene položaje. Do bi uničili te položaje so se odločili, da uporabijo novo izum prve svetovne vojne, plin! Na soškem bojiču to nibila nobena novost sej so plin, točneje klor že uporabili. Z nijm so Avstrijsci 29. junija 1916 na kraškem bojišču zaplinili prve italjanske položaje. Cilj plinskega napada v dvanajsti soški bitki so bili predvsem gorski hrbti, strma pobočja in ozke doline kjer so bile nevarne italjanske topniške kaverne in opazovalnice. Da bi unesposobile te položaje so uporabili granate napoljnene z plinom fosgenom in klororzinom. Prve so označevali z zelenim križem druge pa z plavim križem. Z uporabo obeh plinom so dosegli dvojni učinek, zardi vdihavanja klororzina je vojak začel kihati in se dušiti zaradi česar si je iz obraza strgal plinsko masko takrat pa je vdihnil smrtno nevar plin fosgen. Klororzin v majhnih koncentracijah ni smrten spada pa med kihavce in dražljivce, njegova para tvori zelo fina kristalna zrna, ki prodrejo skozi filtre plinskih mask in povzročajo da oseba začne kihati, kašlati in dušiti z čimer je začasno unesposobljena. Za razliko od klororzina je fosgen nevaren plin, ki je smrten že v majhnih količinah, spada pa med dušljivc. Zaradi različnih barvnih oznak na strelivu so vojaki obsreljevanju z bojnimi plini rekli kar barvno streljanje.

Pred ofenzivo so morali vojaki na topniške položaje prinesti več kot 111.000 plinskig granat. Topničarji so dobili navodila, da morajo porabti najprej granate z plavim križem nata pa še z zelenim. Plinski napad je bil pripravljen z matematično natančnostja. Vsaka posadka topa je imela točno določen cilj, ki so ga morali obstreljevati. Pred ofenzivo so se najbolj posvečali Bovškemu polju kjer so izvedli najbolj krut plinski napad. Za napad so uporabili plinomete. Gre za angleški izum, ki so ga prvič uporabili leta 1917 pri Arrosu v Franciji. Plinomet je bila navadna cev, ki so jo pred uporabo zabili v zemljo in napolnili z plinsko mino, vžig mine je bil električni. Domet plinometa je bil okoli 1.600m, ni pa bil zelo natančen, kar pa pri plinu tudi ni tako zelo pomembno. Cilj takega sistema plinometov je v kar najkrajšem času doseči čim višjo koncentracijo plina.

[uredi] Taktika

12. soška bitka je bila znana tudi po uporabi nove revolucionarne taktike bliskovitega napada, za katero mnogi mislijo da je izum druge svetovne vojne. V resnici gre za nemški izum še iz časov pred prvo svetovno vojno. Taktika naj bi temeljila na hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila nasprotnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu ter ga nato obkolila. Nasprotnika naj bi nato pokončalo topništvo, ki bi sledilo pehoti. To taktiko so nemci uporabili leta 1914 ob napadu na Francijo vendar se napad zaradi nedodelanosti taktike in nedovršene tehnologije spodleti, zaradi česar se začne mučno bojevanje v jarkih.

Zdaj so Nemci dobili novo priložnost da teorijo spravijo v prakso. Staro vojaško mišlenje je pravilo, da je potrebno nadzorovati hribe iz katerih je nato možno nadzorovati okolico. Nemci so vso stvar postavili na glavo in sovražnika nameravali napasti po dolini kjer je ta najbolj ranljiv, pritem pa jim je pomagalo tudi slabo vreme. Z dolinskim prodorm bi obkolili močno utrjene vrhove ter nato zasedli enega za drugim.

[uredi] Italjanska stran

V primerjavi z Avstrijci in Nemci so bili Italjani bistveno močnejši. Od Bovca do morja so imeli 41 divizij s 3626 topovi. Na večer pred napadom je nasproti 14. armadi stal del italjanske 2. armade pod poveljstvom generalporočnika Luigija Capella, ki je v 6. soški bitka zaslovel z zasedbo Gorice, v enajsti pa z uspešnim prodorom na Banjšice. Po 10. in 11. soški bitki, ki je dodobra zdelala avstrijske branilce, Italjani niso imeli izdelane nobene obrambne strategije kljub temu, da so vedeli da se približuje ofenziva.

Italijanski poveljniki so začeli sumiti, da avstrijici pripravljajo ofezivo, ko so ti 14. septembra, da bi preprečili uhajanje podatkov, zaprli Avstrijsko Švicarsko mejo. 30. septembra je bilo Italjansko poveljstvo obveščeno o prisotnosti nemških častnikov na tolminskem odseku in prihodu nemških enot v Grahovo. 2. oktobra je obveščevalna služba javila prihod nemških enot v Ljubljano in Tolmin. Kljub vsem upozorilom, da se bo napad zgodil v bližnji prihodnosti v Zgornjem Posočju je bil Cadorna prepričan, da bo do napada prišlo na Banjšicah zato je tja premestil večino topov ter enot. Cadorno o smeri napada niso prepričal niti načrti in dokument prebeglih avstrijskih vojakov in častnikov. Dva dni pred ofenzivo 22. oktobra je bojišče obiskal sam italjanski kralj in se na lastne oči prepričal o pripravljenosti italjanske vojske 23. oktobra je bil z prisluškovanjen znan tudi čas napada vendar ni nič pomagalo, vse kar so storili je bilo topniško obstreljevanje sovražnika pa še to se je zaradi pomanjkanja granat kmalu prekinilo.

Italjani so imeli v Zgornjem Posočju tri obrambne črte; prvo so imenovali »linea di occupazione avanzata« in je bila utrjena, zasedena s četami in branjena, ni pa bila prilagojena terenu saj je bila pridobljena v boju. Druga in tretja obrambna linija »linea di resisttenza ed oltranza, in »linea di armata« pa sta bili na izredno dobrem obrambnem položaju ter tudi dobro utrjeni vendar nista bili polno zasedeni. Na nekaterih odsekih sploh ni bilo druge obrambne črte.

Kljub temu, da so Italjani na soškem bojišču enkrat že doživeli plinski napad in so iz obveščevalnih podatkov izvedeli da se pripravla nov za svoje vojaki niso naredili dovolj, da bi jih zaščitili. Njihove protiplinske priprave so bile smešne in neresne. Plinske maske, ki so jih uporabljali so bile kopoja starih francoskih mask, ki so imele namesto pravega filtrskega vložka le vato namočeno v kemikalije. Zaneslivo so vojaka varovale le pred klorom čeprav naj bi bile večnameske, problem je bilo tudi njihovo število saj jih ni bilo dovolj za vse vojake.

Zaradi slabega vremena in težav z premikom čet in materiala je bila ofenziva večkrat prekinjena in prestavljena na drug datum. Končno Otto von Bellow 23. oktobra zvečer kljub poslabšanju vremena izda ukaz, da bo napad 24. oktobra. Posadkam topov je ukazano, da ob 22.00 napolnijo orožje z plinskimi iztrelki in jih usmerijo poti tarčam. V topniških opazovalnicah še zadnjič preverijo cilje. Začetek topniškega obstreljevanja je bil predviden natanko ob drugi uri zjutraj 24. oktobra 1917.

[uredi] Ofenziva

[uredi] 24. oktober 1917 ob 2.00 zjutraj

24. oktober zjutraj; v hribih pada sneg v megleni Soški dolini dežuje. Topničarji na svojih položajih odštevajo še zadnje sekunde do druge ure zjutraj. Natanko ob 2.00 se med Rombonom in Seli pri Volčah odpre pekel. Najprej je začelo streljati topništvo z plinskimi granatami. Topničarji imajo navodila, da morajo v dveh urah in pol porabiti celotno količino plinskih granat, njaprej tiste označene z plavim križem nato pa še tiste, ki imajo zeleni križ. Ob 2.05 v Bovški kotlini sprožijo plinomete z katerimi zaplinijo cestno zajedo Naklo in področju pri mostu čez Sočo.

Na začetku obstreljevanja Italjani prižgejo žaromete, italjansko topništvo pa začne obstreljevati avstrijske položaje vendar topništvo zaradi posledic plina in pretrganih telefonskih povezav kmalu utihne.

Med 4.30 in 6.30 v dolini in okoliških hribih zavlada varljivo zatišje. Ob pol sedmih zjutraj se začne korekcijsko streljanje, točno ob sedmih pa rušilno obstreljevanje v katerem sodelujejo tudi najtežji topovi, ki jih premore armada. Cilj tega obstreljevanjo so predvsem italjanski prvi položaji. V zadnjih petnajstih minutah med 7.30 in 7.45, ko so vsi topovi in minometi streljali z največjo hitrostjo so izstrelili okoli 200.000 granat in min, nato je obstreljevanje počasi ponehalo in se preselilo v zaledje, kar je pomenilo, da je čas za napad pehote.

[uredi] Napad v smeri Bovca

Ob 9.00 se v Bovški kotlini začne napad pehote. Prvo italjansko obrambno črto, ki je bila popolnoma uničena so napadalni oddelki zavzeli brez težav, le pod Rombonom in v porušenem Bovcu je bilo več odpora. Posebne enote brez odpora zasedejo cestno zajedo Naklo v kateri najdejo med 500 in 600 mrtvih italjanskih vojakov, skoraj cel III. Bataljon 87. pehotnega polka brigade Friuli. Po preboju prve obrambne črte se je italjanska 50. divizija umaknila na drugo obrambno črto, ko pa je zvedela za padec Kobarida je prišel ukaz, da se mora umakniti na tretjo ubrambno črto, z čimer je bila odprta pot avstrijski vojski, ki je napredovala v smeri Učje. Zaradi slabih novic, ki so prihajale iz doline so se Italjani v noči iz 24. na 25. oktober umaknili iz planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in Predoline in tako napadalcu odprli pot v smeri Kobarida.

Medtem ko so avstrijske enote po dolini lepo napredovale so imele na Rombonu zaradi novozapadlega snega obilo težav. Zaradi globokega snega in snežnega meteža so bila vsa obstreljevanja in napadi pehote neuspešni svoje je dodalo tudi italjansko topništvo, ki je bilo za razliko od tistega v dolini zelo uspešno. Ob 15.00 nemški vojaki zsedejo vas Plužno, kjer je bila spodnja postaja italjanske oskrbovalne žičnice in tako od zaledja odrežejo italjanske alpine na Rombonu. Ti so nato v kritju topništva in noči začnejo okoli 19.00 umikati proti Nevajskemu precvalu.

[uredi] Napad v smeri Kobarida

Avstro-ogrska 50. divizija je na dan ofenzive v smeri Kobarida napadla italjanske položaje med Krnom in vasjo Dolje. Enotam 3. gorske brigade se v bliskovitem napadu posreči zasesti dobro utrjeno Batognico medtem ko vrh Krna ostane v rokah italjanskih alinov vse do naslednega dne. Predajo se šele, ko jim zmanjka streliva. Uspešna je tudi 15. gorska brigada, ki je prebila italjanske položaje v okolici Mrzlega vrha. Italjani se nato umaknejo na rezervno obrambno črto Krn-Kožljak-Pleče vendar ta obrambna črta popoldan nima več nobene pomena saj je prebita južno od Pleč. 15. gorska brigada nato sodeliju skupaj z 12. šlezijsko divizijo pri zavzetju Kobarida. Italjani so, da bi obranili Kobarid okoli njega postavili improvizirano obrambno črto, ki pa ni zdržala zato so 15.30 porušili most čez Sočo in se začeli umikati. Pol ure zatem so avstrijske čete zasedle mesto in pritem zajele poveljnika 43. italjanske divizije generala Farisoglia ter njegovo osebje.

12. divizija je prvi dan ofenzive prebila vse tri obrambne črte ne da bi naletela na resnejše odpor italjanskih branilcev, ob 22.30 so zsedli še Robič. Na dan ofenzive so zajeli 10.000 ujetnikov ter celoten štab 43. divizije. Prodor 12. divizije je kasneje dobil ime Čudež pri Kobaride.

[uredi] Napad v smeri Tolmina

Pri Tolminu je pehota 12. divizije v napad krenila ob 8.00, brez posebnih težav so prebili italjanske položaje ob Soči in hito napredovali v smeri Kobarida in ga okoli štirih popoldan tudi zasedli. Pred italjanskim obstreljevanjem iz smeri Kolovrat in Matajurja jeh je varovala le gosta megla. Da bi si napadali v času prodora zaščitili levi bok so morali zasesti vzpetine na levem desnem bregu Soče. Zato je bil predviden sočasni napad Alpskega korpusa in 200. divizije. Nemci so na dan ofenzive proti Hlevniku napredovali brez težav ob 10.30 so zasedli greben Senice in nato napredovali proti Kavčičevi planini zasedli so tudi vas Kamnico. Po srditih bojih so Nemci ob 11.15 zaseli Očno. Ob 17.30 po daljšem boju pade tudi glavni steber obrambe Matajurja. Vojni plen tega dne je bil neverjeten: zajetih je bilo tisoče ujetnikov,99 topov, 75 mitraljezov, 45 minometov in ogromno vojnega materiala.

[uredi] Dnevi, ki so sledili ofenzivi

25. oktobra so se je prodor nadaljeval z vso močjo. Pod Rombonom avstrijska izvidnica ugotovi, da so italjanski položaji prazni saj so se italjani pod okriljem noči in topniškim obstreljevanjem začeli umikati proti sedlu Prevali. Začne se mučno zasledovanje v globokem snegu, umikajočih se italjanskih alpinov. Zjutraj padeta tudi Krn in Kožljak, tako, da se lahko prodor 50. divizije v smeri Kobarida nadaljuje. Nemci nameravajo zasesti Matajur in Kolovrat vendar jim načrte prikriža italjanski protinapad, ki pa se nato nenadoma ustavi zato nemci lahko nadaljujejo z prodorom v katerem zasedejo Kolovrat. Kljub temu, da so se Italjani ponekod še močno upirali so se začela že kazati prvi znaki razsula vojske.

26. oktobra ob 2.15 po hudih bojih pade Kobariški Stol ob 7. uri pa še Breginj kjer se preda poveljnik in 5000 italjanskih vojakov. Popoldne Nemci zasedejo še zadnjo obrambno točko nad Sočo, Matajur. Napad vodi Erwin Rommel, ki se je odlikoval že prejšni dan pri zasedbi Kolovrata. Po zasedbi Matajurja se je Rommel z svojimi vojaki spustil v dolino Nadiže, kamor je prihajal tudi Alpski korpus. Okoli 13. ure pade Hum zvečer pa brez boja še Breški Jalovec.

Ko Cadorna malo po polnoči izve za padace Breškega Jalovca ve da je italjanska vojska poražena, zato ob 2.30 izda ukaz za umik 2. in 3. armade čez Tilment. Temu sledi še umik 4. armade iz Karnijskih Alp.

27. oktobra zjutraj se od Karnijskih Alp do Jadra začne splošni umik italjanski vojske. Na cestah se znajde več kot 2 miljona italjanskih vojakov in okoli 400.000 civilnih beguncev. Urejen umik se kmalu sprevrže v panični beg. Mnogi častniki pobegnejo z avtomobili vojake pa pustijo,da se znajdejo sami. Ti se sprva umikajo z celotno opremo , potem pa začnejo odmtavati vse kar jih je uvirala pri begu. Jarki ob cestah so bili polni vozov, opreme, topov in najrazličnejšega vojaškega materiala. Umakne se tudi Cadorna , ob 15.30 genaral skupaj z vrhovnim poveljstvom zapustil Videm in se odpravil v Terviso. Proti večeri Nemci zasedejo Čedad in se nato usmerijo proti Vidmu, malo po polnoči pade tudi Gorica, ki so jo Italjani zasedlo 9. avgusta 1916.

Zadnje italjanske enote so se preko Soče umaknile 28. oktobra 1917 ob pol enajsti uri. Dvanajsta, zadnja soška bitka je bila toko končana in po 885 dneh krvavih spopadov je ob Soči ponovno zavladal mir.

[uredi] Viri

• Po sledeh soške fronte (Marko Simić)
• Plavi križ (Vasja Klavora)
• Koraki skozi meglo(Vasja Klavora)

[uredi] Zunanje povezave

• Muzej 1. svetovne vojne Kobarid
• Društvo Soška Fronta
• Pro Hereditate

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: pomanjkanja notranjih povezav in kupa pravopisnih napak. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.