Druga svetovna vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Druga svetovna vojna
Datum 1. september, 1939 – 2. september, 1945 Prizorišče Evropa, Tihi ocean, Jugovzhodna Azija, Bližnji vzhod, Sredozemlje in Afrika Rezultat Zavezniki zmagajo. Ustanovitev Združenih narodov. ZDA in SZ postaneta supersili. Razdelitev med blokoma in posledično hladna vojna.
Udeleženci
Zavezniki:  Sovjetska zveza  ZDA Združeno kraljestvo  Kitajska  Francija ...in drugi	Sile osi:  Tretji rajh  Japonsko cesarstvo  Kraljevina Italija in drugi
Poveljniki
Josef Stalin  Franklin Roosevelt  Winston Churchill  Čankajšek  Charles de Gaulle in drugi	Adolf Hitler  Hirohito  Benito Mussolini in drugi
Žrtve
Vojakov mrtvih: > 14,000,000 Civilistov mrtvih: > 36,000,000 Skupaj mrtvih: > 50,000,000	Vojakov mrtvih: > 8,000,000 Civilistov mrtvih: > 4,000,000 Skupaj mrtvih > 12,000,000

Druga svetovna vojna je bil najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini sveta, ki je vključeval večino svetovnih držav. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj.^[1] Boj se je odvijal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenim državam Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi.

Vsebina 1 Vzroki za vojno 2 Sudetska kriza in začetek vojne 3 Časovni pregled 4 Vojaško dogajanje 4.1 Bliskovita vojna 4.2 Bitka za Atlantik 4.3 Vojna v severni Afriki 4.4 Vojna na Tihem oceanu 4.5 Vojna v Sredozemlju 4.6 Vzhodna fronta in Balkan 4.7 Zahodna fronta 4.8 Stranska bojišča 5 Politično dogajanje 6 Vojaška tehnologija 7 Posledice 8 Žrtve in škoda 9 Opombe 10 Glej tudi 11 Zunanje povezave

[uredi] Vzroki za vojno

Glede na zapletenost ter posledice, ki so vidne še dandanes, se mnenja zgodovinarjev o vzrokih za začetek druge svetovne vojne zelo razlikujejo. Kljub temu gre vzroke za vojno iskati že v koreninah prve svetovne vojne.

Nemčija, Italija in Japonska so se relativno pozno industrijsko razvile in so zaradi tega močno zaostajale v širjenju kolonialnih imperijev glede na Veliko Britanijo in Francijo. Nemčija je bila poleg tega v prvi svetovni vojni poražena in je na podlagi Versajske pogodbe ostala brez kolonij. Italija in Japonska pa sta bila kljub zmagi razočarani nad vojnim izkupičkom.

Nacionalizem, ki je bil prevladujoča ideologija Evrope 19. stoletja, je povečal svoj vpliv v vzhodni Evropi, kjer so na ruševinah treh starih monarhij – Otomanskega cesarstva, Avstro-Ogrske in Ruskega carstva – po pravici do samoodločbe nastale številne narodne države. V večini primerov pa se meje novih držav niso ujemale z etničnimi mejami, zaradi česar je bil pogost iredentizem in napetosti med narodi; medtem ko so bile druge novoustanovljene države – Kraljevina SHS, Češkoslovaška in delno Poljska – večnarodne in tako obremenjene z notranjimi napetostmi, ki so se kazale tudi v mednarodnih odnosih. Nacionalizem se je razširil tudi v Azijo, še posebej preko evropskih kolonialnih sil. Prav tako se je nacionalizem izkazoval tudi kot rasizem, ki je imel pomembno vlogo v poslabšanju odnosov med Japonsko in ZDA.

Tretji faktor, ki se je pojavil šele po koncu prve svetovne vojne, je bil zlom predvojnega gospodarstva, ki je temeljilo na svobodni trgovini. Večina držav je po vojni namreč delovala avtarkično in protekcionistično, kar je bil povod za številne spore med državami in za gospodarsko nestabilnost, ki je povzročila veliko gospodarsko krizo konec 30. let.

Novi faktor je predstavljal pojav dveh različnih ideologij, fašizma in komunizma, ki sta, vsaka na svoj način, predstavljali radikalno alternativo povojni ureditvi in katerih nasprotja so se odražala tudi v mednarodni politiki.

Vojna je tako pospešila močan kulturni in psihološki šok, ki so ga povročile posledice prve svetovne vojne. Mnoge države, še posebej tiste, ki so se imele ze zmagovalke, so se poskušale izogniti vojni z diplomacijo kot edinim sredstvom reševanje mednarodnih sporov, medtem ko je v javnosti teh držav prevladoval pacifizem in želja po ignoriranju provokacij, ki bi lahko povzročilo nov svetovni spopad.

[uredi] Sudetska kriza in začetek vojne

Hitlerjeva Nemčija je versajski mir prvič prekršila leta 1936 s simboličnim dejanjem, ko je na levi breg Rena, ki je bil po prvi svetovni vojni demilitariziran, poslala Wehrmacht. Ker se nobeden od zaveznikov na to ni odzval, so bili nacisti prepričani, da bodo tudi v prihodnje lahko izvajali podobne korake.

Leta 1936 je bil med Nemčijo, Japonsko, leta 1937 pa še z Italijo, podpisan t. i. antikominternski pakt – predhodnik Trojnega pakta. Naslednje leto je Nemčija aneksirala Avstrijo (anšlus). Hitler je to potezo upravičil z načelom o samoodločbi, saj so se mnogi Avstrijci smatrali za del nemškega naroda, od katerega so bili razdvojeni z umetno mejo.

Podoben izgovor je Hitler uporabil tudi pri Sudetih, delu Češkoslovaške, v katerem je bilo večinsko prebivalstvo nemško. Češkoslovaška vlada je bila pripravljena, da se poskusu spreminjanja meje upre z vojsko, saj je računala na svoj status zveste francoske zaveznice. Britanska vlada pa takrat še ni bila pripravljena na vojno, zato je nagovorila Francijo, da je ta skupaj z njo 30. septembra 1938 podpisala münchenski sporazum, s katerim je bila Nemčiji priznana pravica do Sudetov. Češkoslovaško sta tako njeni zaveznici pustili na cedilu in je morala podleči nemškemu ultimatu. Medtem ko je bil del svetovne javnosti nad temi dogodki presenečen in razočaran, jih je velik del zahodne javnosti smatral kot popravke versajskega miru in s tem priložnost za dosego trajnega mira v svetu.

“	Sudeti so zadnja ozemeljska zahteva, ki jo imam v Evropi.	”
—Iz govora, 1938, Adolf Hitler[2]

Upi za mir so se hitro izjalovili, saj sta madžarska in poljska vlada izkoristili Hitlerjev precedens, da bi pozneje lahko posegle po češkoslovaškem ozemlju. Do spomladi 1939 je vlada v Pragi izgubila toliko avtoritete, da se je na Slovaškem pojavilo separatistično gibanje. Pojav le-tega je Nemčija izkoristila kot izgovor, da je 16. marca 1939 okupirala Češko in ustanovila protektorat Češka-Moravska, Slovaška pa je postala satelitska država.

Razpad Češkoslovaške je bil šok in ponižanje za zahodne sile, ki so Poljski in Romuniji, naslednjima Hitlerjevima tarčama, kljub temu zagotavljale še nadaljno neodvisnost in ozemeljsko integriteto. Medtem pa je Mussolini po vzoru Hitlerja brez spopadov aprila 1939 Albanijo priključil Italiji.

Nadalje je Hitler nameraval zavzeti Gdansk, pristanišče ob Baltskem morju pod upravo Lige narodov, ki so si ga lastili tako Nemci kot Poljaki, večinsko prebivalstvo pa je bilo nemško. Tokrat so bili Poljaki, za razliko od Čehoslovakov, s podporo zahodnih sil pripravljeni na oborožen odpor. Nemški vladi je postalo jasno, da krize ni mogoče rešiti drugače kot z oboroženo invazijo, ki so jo načrtovali že od pomladi.

Führer je bil prepričan, da bodo Poljsko zahodne sile vseeno pustile na cedilu, tako kot so Češkoslovaško. K začetku vojne so prispevala tudi neuspešna pogajanja o eventualnem vojnem sodelovanjem, ki so medtem potekala v Moskvi med anglo-francoskimi in sovjetskimi predstavniki.

Na koncu se je Stalin odločil kupiti čas za priprave na vojno, s tem ko je s Hitlerjem podpisal sporazum o delitvi interesnih sfer v vzhodni Evropi. Nemčija se je s paktom Ribbentrop-Molotov 25. avgusta 1939 zavarovala pred vojno s Sovjetsko zvezo oziroma eventualno vojno na dveh frontah. Po insceniran poljskem napadom na radijsko postajo v Gleiwitzu so nemške oborožene sile 1. septembra 1939 napadle Poljsko, s čimer se je v Evropi začela druga svetovna vojna.

[uredi] Časovni pregled

Glavni članek: Kronologija druge svetovne vojne.

Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete vdrle na Poljsko, leta 1940 so napadli Norveško in Dansko, maja pa Francijo, Belgijo, Luksemburg in Nizozemsko. Aprila 1941 je nemška vojska napadla Kraljevino Jugoslavijo in Grčijo, 22. junija pa Sovjetsko zvezo. Pozimi leta 1941 so bil pred vrati Moskve, vendar so jih Rusi premagali in jih potisnili 200 km na zahod. Vojna je postala svetovna z japonskim napadom na Pearl Harbor, nekaj dni kasneje pa se je v vojni znašla skoraj celotna vzhodna Azija in Pacifik. Zimo med leti 1942 in 1943 označujemo za preobrat v drugi svetovni vojni, ker so bili Nemci hudo poraženi v bitki za Stalingrad. Propad Nemčije je bil zapečaten z dnevom D. Vojna sreča se je postavila na stran zaveznikov tudi na pacifiškem bojišču, saj so Japonci začeli izgubljali otok za otokom. Vojna se je končala 2. septembra 1945, ko se je vdala Japonska. V Evropi se je uradno končala že 8. maja s predajo Nemčije, toda v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem ter ponekod drugod v Vzhodni Evropi so boji trajali še do 15. maja.

[uredi] Vojaško dogajanje

[uredi] Bliskovita vojna

Glavni članek: Vojna v Evropi (druga svetovna vojna).

Druga svetovna vojna se je začela 1. septembra 1939 z nenapovedanim, vendar pričakovanim napadom na Poljsko. Nemčija je kot vzrok navedla zaigran incident na nemško-poljski meji, v katerem naj bi poljska vojska uničila nemško radijsko postajo in pri tem ubila tam zaposlene Nemce. 3. septembra Velika Britanija kot poljska zaveznica v Berlin pošlje ultimat, vendar ne dobi nobenega odgovora, zato napove vojno Nemčiji. Veliki Bitaniji se pridružita še Avstralija in Nova Zelandija. Nekoliko kasneje, čeprav zelo nerada, napove vojno Nemčiji tudi Francija, ki je zaveznica Velike Britanije. Tem državam nato sledijo še Kanada, Južna Afrika in Nepal.

Kljub temu da Velika Britanija in Francija napovesta vojno Nemčiji, Poljska zaman pričakuje pomoč zaveznikov, saj se Velika Britanija in Francija zaradi težav pri mobilizaciji čet še ne mislita zapletati v vojno. To zaveznike na koncu veliko stane, saj v tistem času Nemci na zahodni meji nimajo omembe vrednih enot, ki bi lahko ustavile napadalca. 8. septembra nemška vojska od letalskih bombnih napadov zasede skoraj popolnoma uničeno Varšavo, vendar poljska vojska še ni uničena in se pogumno upira agresorju, pri tem pa mu zada veliko izgub. Zadnji udarec Poljski zada Sovjetska Zveza, ki 17. septembra skoraj brez bojev zasede vzhodni del države. Poljski vojski tako ne ostane drugega kot da 6. oktobra kapitulira. Državo si nato po dogovoru Ribbentrop-Molotov razdelita Nemčija in Sovjetska Zveza. Prva okupira zahodni del države, druga pa vzhodni del.

Po kratkotrajni vojni na Poljskem se na francosko-nemški meji pojavi t. i. lažna vojna, ko ne ena ne druga stran ne prevzameta pobude in napadeta sovražnika, ki se skriva za močno utrjeno Maginotovo in Siegfridovo linijo. V tem času SZ ne počiva, poleg Poljske okupira še baltske države: Litvo, Latvijo in Estonijo, na daljnem severu pa se v t. i. zimski vojni spusti v krvave spopade s finsko vojsko, ki Rdečo armado na koncu veliko stanejo, vendar jo istočasno tudi na nek način rešijo pred popolnim porazom v letu 1941, ko Nemčija v operaciji Barbarosa napade SZ.

Aprila 1940 se zavezniška in nemška vojska prvič srečata na odprtem bojišču. Do bojev pride v Skandinaviji, vzrok zanje pa je železova ruda, od katere je nemška težka industrija življenjsko odvisna. Za zagotovitev nemotene dostave rude preko Norveške in Švedske so Nemci pripravljeni zasesti tudi skandinavske države. K temu jih tudi prisili britanska mornarica, ki v teritorijalnih vodah sicer nevtralne Norveške položi mine. Nemški odgovor na to je zavzetje Danske in Norveške. V skandinavski operaciji Nemci brez večjih težav v enem samem dnevu zasedejo Dansko, nato pa se usmerijo proti Norveški, kjer se spopadejo z norveško, britansko in francosko vojsko. Po dveh mesecih krvavih spopadov na daljnem severu je zavezniška vojska poražena, zato se mora umakniti. Zaradi poraza Velike Britanije in njenih zaveznikov je Neville Chamberlain kot ministrski predsednik prisiljen odstopiti, nadomesti pa ga Winston Churchill, ki si zada nalogo uničiti nacizem in fašizem.

Desetega maja 1940 vojna dobi popolnoma nove razsežnosti, ko Nemčija napade nevtralne države: Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg, nato pa se usmeri proti Franciji in na ta način obide nepremagljivo Maginotovo linijo. Istočasno britanski ekspedicijski korpus in francoska vojska prestopita belgijsko mejo in se spopadeta z nemško armado. Zavezniški vojski imata sicer premoč v orožju, vendar sta premalo gibljivi, zato ju nemške tankovske enote zlahka obidejo in s tem obkolijo. Po večih neuspelih protinapadih sledi v operaciji Dinamo umik britanskih čet iz Francije. 10. junija Francijo napade še Italija, vendar njena vojska ni tako uspešna kot nemška, zato francoska vojska njen napad odbije. Po umiku britanskih čet se nemška armada usmeri proti Parizu. Sledi bitka pri Somi, v kateri je francoska vojska poražena, zato ta 22. junija podpiše kapitulacijo. Nemška vojska nato vkoraka v Pariz in okupira dve tretjini Francije, ostalo tretjino pa pusti neokupirano, vendar pod nemškim nadzorom.

Po porazu Francije ostane Velika Britanija edini nasprotnik nacistične Nemčije. Hitler upa, da bo po porazu Francije Veliki Britaniji vsili mir, ker se pa to ne zgodi, začne pripravljati operacijo Morski lev, do katere pa nikoli ne pride, saj je predhodno potrebno uničiti RAF. Tako se začne na nebu nad Veliko Britanijo bitka za Britanijo, v kateri so Nemci poraženi. Vojna se po tem na zahodu za nekaj časa umiri. V tem času nemška letala sistematično bombardirajo Anglijo, ta pa izvaja skrivne operacije na sovražnikovem ozemlju. V pričakovanju novega napada zaveznikov začne Nemčija na obalah Francije, Belgije in Nizozemske postavljati mogočen atlantski zid.

[uredi] Bitka za Atlantik

Glavni članek: Bitka za Atlantik.

Bitka za Atlantik se je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s torpediranjem britanske potniške ladje SS Athenia. Nemci so v pričakovanju vojne svoje podmornice in bojne ladje poslali na Atlantik že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob začetku vojne takoj začele napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.

Najbolj zloglasno orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice (U-boat), ki so z začetkom vojne začele napadati zavezniško trgovsko ladjevje. Te so se sprva zadrževale okoli Britanskega otočja, kjer je bil ladijski promet največji. Z uvedbo varovanih konvojev pa so svoje lovsko območje preselile v osrednji Atlantik, kjer Angleži zaradi pomanjkanja spremljevalnih ladij in letal niso morali nadzorovati morja. Največji podmorniški podvig nemške mornarice na začetku vojne je bila potopitev britanske letalonosilke HMS Courogeus in nočni napad podmornice U-47 na britansko pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih otokih, kjer je bila potopljena ladja HMS Royal Oak.

S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v bitki za Atlantik. Nemška mornarica je na francoski atlantski obali dobila oporišča, iz katerih je lahko neovirano napadala britanske konvoje. To je pripeljalo britansko mornarico na rob obupa, saj je morala istočasno nadzorovati Rokavski preliv in Severno morje pred operacijo Morski lev, hkrati pa je morala varovati konvoje v smeri Amerike in Afrike. Temu obdobju so nemški podmorničarji pravili kar srečni časi, saj so v njem potopili veliko trgovskih ladij, sami pa pri tem skoraj niso imeli izgub. Stvari so se za Britance nekoliko izboljšale s podpisom Atlantske listine med ZDA in Veliko Britanijo. ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja zagotovila skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.

Pomembno vlogo v bojih za Atalntik je imelo tudi nemško površinsko ladjevje. Te sicer niso bile tako zelo uspešne kot podmornice, vendar so Britancem povzročale velike preglavice. Tak primer je težka križarka Graf Spee, ki je prvo leto vojne križarila po južnem Atlantiku in Indijskem oceanu, ter potapljala zavezniške trgovske ladje, pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je zaman iskala vse do bitke pri ustje reke Rio de la Plata. Veliko vlogo so odigrale tudi pomožne križarke, ko so ogrožale zavezniške ladje vse do Avstralije in Antarktike. Največji udarec za nemško mornarico je bila pomorska operacija na Norveškem, leta 1940, v kateri so izgubili skoraj polovico svojih najboljših bojnih ladij. Hud udarec je bila tudi izguba bojne ladje Bismarck. Zaradi tega je Hitler preklical vse bojne operacije površinskega ladjevja, to je lahko do konca vojne delovalo le v vodah okoli okupirane Norveške in tam ogrožalo arktične konvoje namenjene proti Rusiji.

Maja 1941 Angleži v potaplajoči se nemški podmornici zaplenijo kodirni stroj enigma. Ta jim v prihodnje pomaga pri razvozlavanju nemških kodiranih sporočil namenjenim podmornicam. Tega leta v vojno vstopijo tudi ZDA, kar povzroči za Nemce druge srečne čase, saj ZDA še niso pripravljene na vojno, zato njene ladje niso varovane, kar pomeni, da so lahek plen za nemške podmornice. Te pričnejo z napadi tudi v Mehiškem zalivu.

Februarja 1942 se nemški mornarici posreči izreden podvig. Skozi neprehoden Rokavski preliv, ki je posejan z minami ter ga varuje britansko ladjevje in letalstvo, Nemcem uspe pretihotapiti več težkih križark, ki pri tem utrpijo le manjšo škodo. Zaradi vse večjih izgub ladij v ameriških vodah tudi ZDA uvedejo sistem konvojev, zaradi česar se ulov podmornic drastično zmanjša, tako da so se te prisiljene umakniti nazaj na odprt Atlantik. Decembra začne nemška mornarica novo ofenzivo proti arktičnim konvojem, ki pa se za Nemce konča katastrofalno, saj jim ne uspe potopiti niti ene zavezniške ladje, sami pa utrpijo zelo veliko škodo. Zaradi tega odstopi admiral Erich Raeder, nadomesti pa ga Karl Dönitz, ki v podmorniškem vojskovanju uvede taktiko volčjih kardel.

Junija 1943 se sreča postavi na stran zaveznikov, ko jim z vse večjimi protipodmorniškimi ukrepi uspe uničiti 25 odstotkov podmornic, pri tem pa sami izgubijo le nekaj ladij. Decembra v bitki pri North Capu Nemci izgubijo še zadnjo križarko. Zaradi vse boljšega varovanja se napadi na konvoje zmanjšajo, zavezniki pa potopijo več podmornic kakor kadarkoli prej. Vse to omogoči prevoz čet v Veliko Britanijo za veliko invazijo v letu 1944.

Nemške podmornice kljub porazu v bitki za Atalntik ostajajo na Atlantiku do konca vojne in napadajo zaveniške ladje, vendar so njihovi uspehi skromni, izgube pa iz dneva v dan večje.

[uredi] Vojna v severni Afriki

Glavni članek: Vojna v severni Afriki.

Vojna v Severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija s petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval Archibald Wavell, izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italjane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Bengaziju, potem ko je padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.

Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovtem napadu je pridobil nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo Aleksandrijo, Port Sid in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v peti Rommla, nato pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek >>puščavski lisjak<<.

Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču, je Churchill avgusta 1942 odletel v Kairo, da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil Harolda Alexandra kot poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane “puščavske podgane”, si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil Bernard L. Montgomery. Ta se je takoj lotil s prerazporedtitvami v armadi.

Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela najbolj znamenita bitka na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve izbiri: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Vendar se mu je kljub temu posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.

8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v operaciji Bakla (angleško: Torcha) izkrcale v francoskem Maroku in Alžiriji. S to invazijo so zavezniki želeli udariti v hrbet Afriški korpus in ga na ta način dokončno uničiti, potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi zvesti vladi v Vichiyu so se večinoma upirali izkrcanim četam. Toda boji niso dolgo trajali in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili v boju proti Hitlerju. De Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.

Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhaower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. Vendar se je napad končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji prebliževal iz vzhoda.

Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine. Vendar so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla iz smeri Čada. Medtem pa so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo iz zahoda. Triindvajsetega aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v Bizerto. Britanska prva armada pa je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. Sedmega maja sta padla Tunis in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri rta Bon, s čimer se je končala vojna v Severni Ariki.

[uredi] Vojna na Tihem oceanu

Glavni članek: Vojna za Tihi ocean.

Vojna na Tihem oceanu se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo Hong Kong, Nizozemsko vzhodno Indijo, Tajsko in ameriške Filipine. Na isti dan je sledil napad še na ameriško mornariško oporišče v Pearl Harborju na Havajih.

Po japonski invaziji na Tajsko, ki je padla v 24 urah, je 25. decembra padel tudi Hong Kong, istega dne pa še oporišča na ameriških otokih Guam in Wake. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v Maleziji, so v boj poslali bojni ladji HMS Repulse in HMS Prince of Wales, ki pa sta kmalu postali tarči japonskih bombnikov, kar je bil eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo.

Januarja 1942 je Japonska napadla Burmo, Nizozemsko Vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. 15. febrauarja je padel Singapur, mesto, za katerega so Angleži pravili, da ga ni mogoče zasesti. Pred japonskimi napadi ni bila varna niti Avstralija; 19. februarja so japonska letala bombardirala avstralsko mesto Darwin in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih so 8. maja padli tudi Filipini, s čimer je postala Avstralija praktično oblegana.

Do sredine leta 1942 so se Američani reorganizirali in zbrali svoje razbito ladjevje ter čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postojanke. Ker japonske čete v preteklosti niso zasedle mesta Port Moresby na južnem koncu Nove Gvineje, so želeli zdaj to doseči z izkrcanjem, kar je pripeljalo do bitke v Koralnem morju. Rezultat bitke je bil sicer neodločen, vendar pa so Američani dosegli taktično zmago, saj so preknili izkrcavanje japonskih čet na jugu Nove Gvineje. Junija so Japonci začeli novo ofenzivo, zasesti so nameravali Atol Midway v havajskem otočju. Da bi svoje namere prikrili pred Američani, so zasedli nekaj Aleutskih otokov ob obali Aljaske. Vendar to ni zmedlo Američanov. Zato je med 4. in 7. junijem 1942 prišlo do bitke za Midway, v kateri je bilo japonsko ladjevje poraženo, kar je jasen znak, da se je vojna sreča obrnila na stran zaveznikov.

V tem času so na Novi Gvineji in Salomonovih otokih potekali krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki so si še vedno želeli zasesti Port Moresby ter okoliške otoke. Avgusta se je na Guadalcanalu izkrcalo 16.000 ameriških marincev, kar je bila prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok so se končali šele 9. februarja 1943, ko je bilo iz otoka pregnanih večino japonskih vojakov, s tem pa se je končalo tudi obleganje Avstralije. Američani so nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in angleško vojsko začeli prodirati vedno bolj proti severu Nove Gvineje, dokler se niso pred Filipini srečali z enotami, ki so prodirale iz vzhoda.

Kljub zmagi v bitkah za Midway in Guadalcanal je Američane od Japonske še vedno ločil obsežen Tihi ocean, poln majhnih koralnih otokov, od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američani zavzeli te otoke, so si izmislili taktiko žabjih skokov, v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo, od koder bi jo lahko bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi, bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na dveh majhnih koralnih otokih Tarawa in Makin v skupini Gilbertovih otokov, ki so ju zavzeli z veliko težavami, vendar so se ob tem veliko naučili, saj so bile izgube v naslednjih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri Marshallovih otokov, kjer so zasedli pomembna atola Kwajalein in Eniwetok. Največji dosežek v tej kampanji je bil zasedba otokov Saipan, Tinian in Guam v skupini Marianskih otokov. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov B-29, ki so lahko sedaj brez prestanka bombardirali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 je prišlo do bitke v Filipinskem morju, kjer je japonska mornarica ponovno doživela poraz, od katerega si ni več opomogla. Med septembrom in oktobrom so padli še otoki Ulithi, Yap, Ngulu in Palau. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so na vrsto prišli Filipini. Ameriške čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944, boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in 26. oktobrom 1944 pa je v zalivu Leyte pred filipinsko vzhodno obalo prišlo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico, v kateri je bila slednja ponovno poražena.

Obroč okoli Japonske se je začel vedno bolj ožati, kmalu so padli otoki, kot sta bila Iwo Jima ali pa Okinawa, ki sta bila sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalo niti v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadli Mandžurijo in zasedli Kurilske otoke. Vendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati in se je nameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še ni slišal: atomsko bombo. Prvo bombo so odvrgli na Hirošimo 6. avgusta leta 1945, ker pa se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta odvrgli drugo bombo na mesto Nagasaki, s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.

[uredi] Vojna v Sredozemlju

Vojna v Sredozemskem morju se je začela 10. junija 1940 z vstopom Italije v vojno. Po porazu Francije 24. junija ta postane v Sredozemskem morju največja pomorska velesila, zato začne vedno bolj ogrožati Britanske konvoje namenjene v Egipt, kjer so se boji z posredovanjem Nemcev zelo zaostrili. Z porazom Francije pa se pojavi problem še z ostankom Francoske bojne flote, ki je ostala zvesta francoski vladi v Vichiyu. Ta je pod velikim vplivom Nemcev zato Britanci sklepajo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo Nemci polastili te mogočne flote in jo uporabili v svojo korist. Da bi Britanci to preprečili od Francozov zahtevajo, da svoje bojne ladje razorožijo ali pa jih predajo Britancem, ker Francozi zahtevo zavrnejo britansko ladjevje 3. julija 1940 napade francosko pomorsko floto pri Mers-el-Kebir na obali Severna AfrikaSeverne Afrike in jo popolnoma uniči. 11. novembra britanska letala iz letalonosilke HMS Illustrious napadejo italjansko ladjevje zasidrano v Torontu, in potopijo ter poškodujejo več bojnih ladij.

Jeseni leta 1940 Italija brez vednosti Hitlerja iz smeri Albanije napade Grčijo in doživi strahoten poraz zaradi katerega skoraj izgubi Albanijo. Spomladi leta 1941 Nemčija in Italija skupaj napadeta Jugoslavijo in Grčijo. Nemška vojska ob pomoči italijanske brez težav porazi jugoslovansko, grško in britansko vojsko. Po padcu Grčije sta se grška in britanska vojska prisiljeni se umakniti na Kreto, vendar po nemškem letalskem desantu kmalu pade tudi ta zato temu sledi evakuacija britanskih čet v Egipt. Med 27. in 29. marcem Italjanska mornarica doživela še en poraz. V bitki pri Rtu Matapan izgubi pet ladij ena pa je huje poškodovana, medtem, ko so Britanci izgubili le eno samo letalo več ladij pa je bilo poškodovanih.

Leta 1941 do bojev pride tudi v Libanonu in Siriji, ki sta pod nadzorom Francozov zvestim Vichiyu. Vzrok za začetek britanske vojaške operacije proti Francozom je sestreljeno nemško letalo v Iraku, ravno v času, ko tam poteka vstaja proti Britancem. Ker bi nemško letalo lahko v Irak priletelo le iz smeri teh dveh držav so Britanci sklepali, da imajo Nemci tam svojo oporišča, ki jih je potrebno uničiti.

Z razmahom bojev v Severni Afriko postane tudi vedno bolj pomembna Malta, majhen otok na pol poti med Egiptom in Gilbertarjem, ki se nahaja blizu italijanske obale. Zaradi svoje lege ima otok zelo pomemben strateški pomen saj lahko služi kot vmesna postojanka za poškodovane ladje namenjene v Egipt in Severno Afriko, iz letališč na otoku pa je možno nadzorovat sovražnikove pomorske poti in napadati mesta na jugu Italije. Ker Nemci in Italijani otoka nikoli niso imeli priložnosti zasesti so se odločili, da ga bodo v bitki za Malto izstradali, vendar je otok nekako zdržal vse do poraza sil osi v Severni Afriki.

Po končanih bojih v Severni Afriki, 10. junija 1943 v operaciji Husky pride do izkrcanja zavezniških čet na jugu Sicilije, ki nato kmalu padate. 3. septembra pa se zavezniki v operaciji Baytown izkrcajo na jugu Italije in začnejo brez večjih težav prodirati proti severu. Temu 8. septembra sledi kapitulacija Italije, ki nato prestopi na stran zaveznikov. Ti se 10. septembra v operaciji Avalounch izkrcajo še pri Salernu, vendar se njihova hitro napredovanje kmalu ustavi pred nemško zimsko obrambno črto. Da bi to obrambno črto obšli se izkrcajo pri Anziu kjer pa padejo v nemško past zaradi česar se izkrcanje sprevrže v pravo nočno moro iz katere ni videti izhoda. Pomlad leta 1944 prinese nov začetek. Po krvavih bojih za Mote Cassino je nemška zimska obrambna črta prebita zato junija končno pade Rim, vendar Nemci na severu države postavijo Gotsko obrambno črto zaradi česar je zavezniško napredovanje ponovno ustavljeno vse do pomladi leta 1945. Nič bolje se Nemcem ne godi niti na Balkanu. Zaradi napredovanja Rdeče armade na vzhodni fronti in vse močnejšega odporniškega gibanja v Grčiji in Jugoslaviji so se prisiljeni umakniti. Z umikom nemških čet in Francije, Italije, Grčije in Jugoslavije se boji v Sredozemskem morju in njegovi okolici kočajo.

[uredi] Vzhodna fronta in Balkan

Glavni članek: Vzhodna fronta (druga svetovna vojna).

Po končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod proti Sovjetski zvezi. Ta je v njegovem velikopoteznem načrtu širjenja arijske rase igrala izredno pomembno vlogo saj naj bi na njenem ozemlju naselil Nemce, rusko ljudvo pa zasužnjili. Priprave za napad so se začele že leta 1939 z podpisom pakta o nenapadanju, ki pa ga Hiler ni mislil spoštovati saj si je z njim želel le izogniti spopadu na dveh frontah. Same vojaške priprave za napad, so stekle takoj po porazu Francije. Te pa je nepričakovano prekinila balkanska kriza.

Hitler se sprva ni želel vmešavati v balkanske probleme saj je vedel, da balkan predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vask čas raznese in povzroči še večje probleme. Vendar pa je aprila 1941 prišlo do nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija, kmalu po njegovem podpisu, zavrnila pakt med nacistično Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo osebni in je vojski ukazal, da naj v t.i. aprilski vojni napade Jugoslavijo in Grčijo, ki sta bili po kratkotrajnih spopadih kamlu poraženi.

Po porazu Jugoslavije in njeni okupaciji se se na njenem ozemlju kamlu začela pojavlajti odporniška gibanja poimenovana partizani in četniki. Prvi so bili komunisti pod vodstvom Josipa Broza Tita, ki so želeli po porazu nacizma in fašizma vzpotaviti komunistično državo po zgeldu Sovjetske zveze drugi pa so si prizadevali za vrnitev jugoslovanskega kralja. Njihov cilj je bil sicer skupni, poraziti nacizem in fašizem, venadr pa je zaradi različnih idologij prišlo do hudih razhajanj, ki so povzročila, da so zečeli četniki sodelovati z okupatorjem. Da so se stvari še dodatno zapletle so se v strahu pred komunizmom začele po državi ustanavljati vojske, ki so tesno sodelovale z okupatorjem. Boji na balkanu so izredno pomembno vplivali na potek druge svetovne vojne saj so različna odporniška gibanja nase vezala velik del nemške vojske, ki je tako niso marali uporabiti v boju na vzhodni ali zahodni fronti.

Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko zvezo ponovno stekle, vendar so Nemci z tem ko so napadli Jugoslavijo in Grčijo izgubili dragoceni čas, ki jih je nato stal zmage. Operacija Barbarossa, ki je ozančevala začetek napada na Sovjetsko zvezo je stekla 22. junija 1941. Nemška vojska je brez večjih težav porazila enote rdeče armade, ki niso pričakovale nemškega napada. Glavni cilj napada je bila Moskva ki jo je bilo potrebno doseči še pred zimo, vendar je v zimi 1941 in 1942 kmalu postalo jasno da je ta cilj nedosegljiv. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je ustavilo tudi na sveru pred obleganim Leningradom in na jugu ko so se začeli boji za Stalingrad. Po porazu nemške vojske pri Stalingradu se je vojna sreča postavila na stran Sovjetske zveze. Po bitki pri Kursku poleti 1943 se je bila nemška vojske pisiljena umakniti proti zahodu.V zimi 1943 in 1944 pa je prišlo do zloma fronte zaradi česar se je nemška vojska začela umikati prozi zahodu na vsej froniti od Baltskega morja pa vse do Črnega morja. 27. januarja 1944 se je končalo obleganje Leningrada, rdeča armada, je nato začela vedno bolj prodirati na zahod. Kmalu so padle vzhodoevropske države nato pa so rusi prišli do same nemške meje. Zadnja velika bitka vzhodne fronte je bila Bitka za Berlin. Ko je ta padel se je druga svetovna vojna v Evropi končala.

[uredi] Zahodna fronta

Glavni članek: Zahodna fronta (druga svetovna vojna).

Zaradi vse večjega pritiska Sovjetske zveze, ki je zaktevala odprtje druge fronte, z katero bi razbremenili vzhodno fronto je 6. junija 1944 prišlo do izkrcanja zavezniških čet v Normandiji. Po uspešnem izkrcanju je prišlo do bitke za Francijo katere vrhunec je bil osvoboditev Priza. Po krvavih in mučnih spopadih so se bili Nemci prisiljeni umakniti iz Francije in zasesti nove obrambne položaje za Siegfridovo obrambno črto oz. zahodnim zidom. Da bi se zavezniki izogni izgubam, ki bi jih utrpeli ob napadu na to zelo dobro branjen obrambno črto so nemeravali v Nemčijo prodreti preko Belgije, Luksemburg in Nizozamske. Vendar se je Operacija Market-Garden, ki je označevala napad na te države spremenila v pravo polomojo, ki je zaveznike veliko stala. Zradi spodletele operacije je fronta vse do decembra 1944 obstale. 16. decembra Nemci v Ardenski ofenzivi izvedejo še zadnji bliskoviti napad v katerem presenetijo zaveznike in jim prizadanejo velike izgube vendar pa napad iz obupa poteka frone nemo več spremeniti. Do konca januarja 1945 se fronta ustalila tam kjer je bila decembra 1944, tako je ostalo vse do sredine marca, ko je zaveznimom uspelo prečaki mejno reko Ren z čimer se je začel prodor v Nemčijo, ki je označeval skorajšni konec vojne. Prodor se je končal z srečanjem ameriških in ruskih enot na reki Labi.

[uredi] Stranska bojišča

• zimska vojna
• nadaljevalna vojna
• laponska vojna
• kitajsko-japonska vojna

[uredi] Politično dogajanje

[uredi] Vojaška tehnologija

Glavni članek: Vojaška tehnologija druge svetovne vojne.

[uredi] Posledice

S koncem druge svetovne vojne je svet vstopil v t. i. atomsko dobo.

Najpomembnejši politični posledici druge svetovne vojne sta bili:

• razdelitev Evrope na dva dela (začetek hladne vojne) in
• ustanovitev Organizacije združenih narodov 24. oktobra 1945.

[uredi] Žrtve in škoda

Med vojno je bilo približno 60 milijonov žrtev, med njimi 20-30 milijonov civilistov, 35 milijonov ranjenih in 3 milijone pogrešanih. Po številu izstopata Poljska, z okoli 6 milijonov žrtev, torej z 20 % izgubo prebivalstva in Sovjetska zveza z okoli 20 milijonov žrtev ali izgubo okoli 13 % njenega prebivalstva. Francija je imela okoli 358.000 žrtev ali 0,85 % prebivalstva. V Jugoslaviji je bilo med vojno ubitih okoli 1.100.000 ljudi oziroma 5,8 % populacije. ^[3] Med deli Jugoslavije je bilo največ žrtev v Bosni in Hercegovini, in sicer 328.000 žrtev (več kot 10 % prebivalstva), sledi Črna gora 37.000 žrtev (skoraj 8 %), Hrvaška 295.000 žrtev (več kot 7 %), Slovenija približno 89.000 žrtev (okoli 6 %), Vojvodina 73.000 žrtev (več kot 5 %), Srbija 303.000 žrtev (več kot 4 %), Kosovo 24.000 žrtev (skoraj 2 %) in Makedonija 24.000 žrtev (skoraj 2 %).^[4] V Sloveniji je bilo med vojno ubitih po doslej znanih podatkih 70.922 ljudi, po vojni pa 13.989. Od vseh žrtev je bilo 53.680 vojaških oziroma 63 %, kar 37 % vseh žrtev je bilo med civilisti. Za primerjavo velja omeniti, da je bilo v Sloveniji v času prve svetovne vojne 10 % vseh žrtev med civilisti. ^[5]

• vojni stroški so bili ocenjeni na približno 1500 milijard ameriških dolarjev (ZDA - 320 milijard USD; Velika Britanija - 300 milijard USD; Nemčija - 275 milijard USD; ZSSR - 190 milijard USD; Italija - 94 milijard USD; Japonska - 56 milijard USD)
• prednost v razvoju so izkoristile predvsem ZDA, ki so leto dni po koncu vojne dosegle kar šest desetin celotne svetovne proizvodnje.

[uredi] Opombe

[uredi] Glej tudi

• Tretji rajh
• koncentracijsko taborišče
• izumi in pridobitve druge svetovne vojne
• seznam osebnosti druge svetovne vojne

[uredi] Zunanje povezave

• Slike druge svetovne vojne (v angleščini)