Kras
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kras je kamnito ozemlje, kjer vpliv vode na apnenec ustvarja posebne površinske oblike, jame in značilna podzemeljska pretakanja.
Beseda izhaja iz starega ljudskega izraza za kamen in je prvotno pomenila kamnito pokrajino. Iz tega naziva se je razvilo lastno ime Kras za vse področje, ki se razteza med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini.
Geološki pojavi na tem ozemlju so tako značilni, da se je povsod v Evropi oprijel izraz »kraški pojavi« in nato enostavno »kras« za vsa poznejša odkritja podobnih ozemelj. Ko so bili drugod po svetu opaženi podobni fenomeni, so bili opisani kot tamkajšnji primeri krasa in v preteklem stoletju se je ime dokončno uveljavilo v vsej strokovni literaturi. Vendar ni bilo mogoče uveljaviti besede »kras« kot mednarodni znanstveni izraz, ker so tuji raziskovalci že uporabljali svoje prevode besede, predvsem Italijani (carso) in Nemci (Karst), katerih znanstvena literatura je zbudila pozornost povsod po svetu. Veda, ki proučuje kras, se imenuje krasoslovje.
Vsebina |
[uredi] Nastanek krasa
Kraška planota se nam predstavi kot gola kamnita griža brez prave možnosti kmetijstva zaradi pomanjkanja zemlje in površinskih voda. In vendar bi brez vode kras ne obstajal, saj ga prav padavine izoblikujejo. V naravi ni kemično čiste vode, temveč ji je vedno primešan ogljikov dioksid, ki se nahaja v zraku. Zemlja ali humus, ki nastaja z razkrojem organskih snovi in s presnovo organizmov, vsebuje še veliko več ogljikovega dvokisa. Kadar dežuje, voda prenaša zemljo med kamenje in s tem omogoča, da ogljikov dvokis pride v neposredni stik z apnencem in ga razjeda. Tako nastajajo luknje in jame. Ko najde pot v jamo večji dotok vode (reka), se jama še hitreje širi in ustvarja podzemeljska jezera in brezna. Zaradi pronicanja vode iz površine se v jamah ustvarjajo kapniki raznih vrst. Na površini pa nastajajo značilne oblike dolin in vrtač, bruhalniki in požiralniki, ponori in obrhi.
Tržačan Carlo D'Ambrosi, eden največjih poznavalcev krasa, je že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja postavil teorijo o razvoju krasa, ki je danes splošno sprejeta. Na Tržaškem ji pravijo »teorija o žogi za rugby« ali o »zakopani žogi«. Zaradi približno ovalne (jajčaste) oblike Klasičnega krasa, ga D'Ambrosi primerja z žogo, ki se zaradi tektonskega premikanja še vedno počasi dviga med dvema sinklinalama (Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom). Kraška dejavnost pa sproti razjeda kamen in voda »spira« površino ozemlja iz Volniških brd, koder poteka današnja državna meja, navzdol. Drobir, ki pri tem nastaja, počasi leze po obli površini do vznožja Kraške planote, kjer nastaja fliš. Tako se imenuje teren, ki bi ga s skromno razlago lahko primerjali neki vrsti debelega grušča, ki obdaja ves Kras.
[uredi] Raziskovanje krasa
Kakor vsi naravni pojavi, ki si jih človek v starih časih ni znal razložiti, je tudi kras spadal v pravljični in začarani svet. Njegove jame, nerazumljiva izginotja rek in jezer, bučni izviri in nenadni ponori, pa tudi same oblike kamna, vse to je dalo misliti, da so v globinah velike skrivnosti. Še dandanes veliko ljudi veruje, da so jame bivališča škratov in polbogov; spet drugi verujejo, da je Planinska jama vhod v podzemlje, saj je že na samem začetku dobro vidna podoba hudiča, ki ga varuje. Pri nas se je že Valvazor skušal izmotati iz teh poljudnih vraž. Sicer tudi v Slavi Vojvodine Kranjske (1689) zasledimo na primer poosebljenje zemlje, ko kaznuje preponosno vodo, ki hoče vedno biti na površini, zato jo pahne za nekaj časa v svoj trebuh. A Valvazor ni bil pravljičar; iz njegovega dopisovanja z angleško Royal Society se da razumeti, da je preučeval kraške pojave in skušal dobiti znanstvene razlage zanje. Lahko ga uvrstimo med same začetnike krasoslovja.
Kakor Valvazor, so tudi drugi raziskovalci skušali razlagati kras. Predvsem je treba omeniti J. N. Nagla, ki je leta 1784 po naročilu cesarja Franca I. opisal in orisal nekaj kraških jam. Prvo teorijo o nastanku krasa je leta 1781 postavil Ljubljančan Tobias Gruber; danes se smatra, da je on samo zapisal teorijo, ki jo je baje zasnoval njegov brat Gabrijel, znan po Gruberjevem prekopu pri Ljubljani. Gre za »udorno teorijo«, po kateri so se stropi starejših jam zrušili nad rekami, ki so tekle pod njimi: tako se da razlagati ponicanje vode in njeno vračanje na plano, pa tudi vrtače. Omembe vredno je, da je Gruber prvi podal opis Cerkniškega jezera, ki je še danes znanstveno sprejemljiv. Na žalost njegovo preučevanje krasa ni imelo velikega odmeva v javnosti.
Drugo teorijo o nastanku krasa je postavil Baltazar Hacquet leta 1778. To je »korozijska teorija«, po kateri je kras nastal zaradi preperevanja apnencev. Zanimivo je, da je že takrat Hacquet spoznal, da je deževnica kislina, ki razjeda apno v kamnu, česar takratni znanstveniki niso sprejeli in so zato njegovo teorijo ovrgli. Šele veliko let pozneje so razne študije pokazale pravilnost te teorije, a Hacquetovo ime je bilo skoraj prezrto.
Danes vemo, da so kraški pojavi posledica tektonskih premikov, udorov in predvsem erozije ter korozije.
[uredi] Kraška območja
Kras nastaja predvsem zaradi korozije in preperevanja kamnin. Korozijo povzroča površinska voda (padavine), ki razjeda podlago in se skoznjo pretaka v podzemlje; pri tem na razne načine nastajajo globeli. Drobljenje ali preperevanje kamna, ki je sicer posledica tega dogajanja, pa ustvarja fliš, ki teži k drsenju navzdol in torej zapolnjuje kotline. Ravnovesje med tema dvema procesoma ustvarja kraško pokrajino. Seveda je pri tem velikega pomena sestava tal, saj se na primer sadra neprimerno hitreje topi od dolomita ali apnenca, a to vpliva le na dobo zakrasevanja in na njegov potek, ne na nastanek. Odločilni dejavnik je vedno in samo voda. Zato je razumljivo, da je kras večinoma v zmernem podnebnem pasu, ki nudi primerna podnebja. Kras izven tega pasu sicer ponekod obstaja, a le v manjšem obsegu.
Ozemlje na jugozahodu Slovenije, ki je dalo krasu ime, je znano tudi pod imeni Pravi kras ali Tržaški kras, toda to ni edino kraško ozemlje v naših krajih. Skoraj polovica Slovenije (43 %) je na apnenčasto-dolomitnem ozemlju, torej kraška. Slovenski kras je med najbolj raziskanimi kraškimi področji na svetu.
Razen Slovenije, je tudi vsa obala Balkanskega polotoka iz apnenca, od Istre pa do Albanije in Grčije, s skupnim imenom Dinarski kras. Začenja se že v Sloveniji z Notranjskimi planotami in v Istri, nato se nadaljuje preko otokov in vse Dalmatinske obale do Grčije. Je najobsežnejše kraško področje v Evropi. Poznamo ga pod raznimi lokalnimi imeni, tako ločimo Istrski kras, Liburnijski kras v Dalmaciji, Bosanski kras, Vjetrena brda v Črni gori, Kučaj v Srbiji, Albansko gorstvo in Peloponeško pokrajino. Značilnost Dinarskega krasa je obilje kraških polj. Naj omenimo na primer Kopajsko polje v Grčiji, kjer so že v devetnajstem stoletju izkopali odtočni kanal, ki je polje popolnoma izsušil in omogočil obdelovanje tal.
Popolnoma brez kraškega ozemlja je sploh malo evropskih držav - Finska, Danska in Nizozemska. Evropski kras je zelo raznolik, saj ne zajema samo apnenčastih tvorb, kot jih poznamo pri nas. Največja evropska jama je v gipsu (Optimističeska jama v Ukrajini).
Kraška ozemlja se ne nahajajo samo v Sloveniji in Evropi, pač pa so razširjena skoraj povsod po svetu. Najobširnejši področji sta na Kitajskem (600.000 km² površine) in v Avstraliji (500.000 km²).
[uredi] Glej tudi
[uredi] Bibliografija
- Ivan Gams: Kras v Sloveniji v prostoru in času, Zal. ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2003 (COBISS)
- Carlo D'Ambrosi: Considerazioni sull'origine e sul periodo di svolgimento del ciclo carsico in atto nella Venezia Giulia con particolare riguardo all'Istria e al Carso di Trieste, Atti e Memorie della Commissione Grotte, Trieste 1965
[uredi] Zunanje povezave
