Baldvin I. Jeruzalemski
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
| Baldvin I. Jeruzalemski | ||
|---|---|---|
 |
||
| Vladanje | 25. december 1100 - 2. april 1118 | |
| Kronanje | 25. december 1100, Cerkev Kristusovega rojstva, Betlehem | |
| Rojstvo | 1058? | |
| Lorena, Francija | ||
| Smrt | 2. april 1118 (60 let)? | |
| Al-Arish, Egipt | ||
| Pokop | Cerkev svetega groba, Jeruzalem | |
| Predhodnik | Godfrej Bouillonski (zavrnil naslov "kralj") | |
| Naslednik | Baldvin II. | |
| Soprog(a) | Godehilda Toenijska Arda (Armenka) Adelajda del Vasto |
|
| Otroci | umrl brez potomcev | |
| Oče | Evstahij II. Boulonjski (10??-1093) | |
| Mati | Ida Lorenska (okrog 1040-1113) | |
Baldvin Boulonjski (francosko: Baudouin de Boulogne, angleško: Baldwin of Boulogne), francoski plemič in eden od vodij prvega križarskega pohoda. Bil je prvi grof Edese ter drugi vladar in prvi kralj Jeruzalemskega kraljestva, * 1058, Lorena, Francija, † 2. april 1118, Al-Arish, Egipt.
Vsebina |
[uredi] Mladost
Baldvin je bil sin Evstahija II. Boulonjskega in Ide Lorenske, hčerke Godfreja III., vojvode Spodnje Lorene. Imel je brata Evstahija III. Lorenskega in Godfreja Boulonjskega. Baldvin je bil najmlajši brat, zato je svojo karijero po tradiciji začel v cerkvi, vendar jo je že leta 1080 prekinil. Viljem iz Tira, ki je sicer živel v poznem 12. stoletju in Baldvina ni poznal osebno, o njem pravi:
- "Mladi Baldvin je bil dobro poučen v svobodnih študijih. Postal je klerik in je imel zaradi svojega visokega porekla ugodnosti, ki so jih imenovali prebende (nadarbine), v cerkvah v Rheimsu, Cambraiu in Liegeu".
Kasneje je živel v Normandiji, kjer se je poročil z Godehildo (ali Godvero) Toenijsko, hčerko Raula Concheškega, plemiča iz anglo-normanske družine. Po poroki se je vrnih v Loreno in vladal grofiji Verdun, ki jo je prevzel od svojega brata Godfreja.
[uredi] Prva križarska vojna
Leta 1096 je z bratoma Godfrejem in Evstahijem III. Bulonjskim prodal večino svojega premoženja cerkvi in si z iztržkom plačal stroške križarskega pohoda. Na pohodu ga je spremljala sporoga Godehilda. Baldvin je bil v drugem valu križarjev. Prvi val križarjev, tako imenovani "pohod ubogih", je na svoji poti naredil takšno upostošenje, da je madžarski kralj Koloman za prost prehod preko madžarskega ozemlja od Godfreja zahteval talce, ki bi zagotovili dostojno obnašanje križarjev. Za talca so mu dali Baldvina, ki je ostal v ujetništvu, dokler križarji niso zapustili madžarskega ozemlja.
Na bizantinskem ozemlju je bilo samo nekaj spopadov z Grki, ki so prav tako trpeli zaradi prvega vala križarjev. Po prihodu v Bizanc se množici križarjev ni več moglo preprečiti ropanja okolice mesta. Da bi vzpostavili red, so križarji bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena prisilili, da je dal za talca svojega sina, bodočega cesarja Alekseja II. Komnena, za katerega je skrbel Baldvin.
Baldvin je svoja brata spremljal do Herakleje v Mali Aziji, kjer sta se s Tankredom odcepila od glavnine križarske vojske in se odpravila v Kilikijo. Tankred je prav gotovo hotel zase osvojiti nekaj ozemlja in postati samostojen vladar, Baldvin pa je verjetno imel enak cilj. Med njegovo odsotnostjo je žena Godehilda v Marašu zbolela in umrla, kar je pomenilo, da Baldvin ni več mogel računati na dohodke ženinih posesti.
Septembra 1097 je Takredu vzel Tarz in s pomočjo piratov Guynemera Bulonjskega v mestu namestil svojo posadko. Tankredova in Baldvinova vojska sta se kmalu potem spopadli pri Mamistri, do odkrite vojne med njima pa ni prišlo in Tankred je odšel proti Antiohiji. Baldvin se je nato pri Marašu pridružil glavnini križarske vojske, od koder se je na vabilo Armenca Bagrata odpravil na vzhod proti Evfratu in zasedel trdnjavo Turbesel.
[uredi] Edeški grof
Baldvin Bulonjski je prišel v Edeso februarja 1098. Armensko duhovništvo ga je lepo sprejelo, ker je pričakovalo, dabo njegov prihod pomenil konec bizantinskega skrbništva.
Kmalu po prihodu je edeški vladar Toros Baldvina posinovil in ga proglasil za svojega naslednika. Marca 1098 so Torosa umorili in Baldvin je postal prvi grof Edese. Njegovo sodelovanje v Torosoven umoru ni dokazano. V Edesi je vladal do leta 1100. Poročil se je z Armenko Ardo, hčerko Torosa Maraškega, in postal nekakšen posrednik med križarji in Armenci.
V teh dveh letih vladanja je muslimanom vzel Samosato in Seruj (Sarigia) in leta 1098 zatrl zaroto, ki jo je proti njemu kovalo nekaj armenskih podložnikov. Med obleganjem Antiohije je križarjem pošiljal denar in hrano, sam pa se obleganja ni udeležil. Atabeg Mosula Kerboga, ki je šel na pomoč oblegani Antiohiji, se je najprej ustavil v Edesi in jo tri tedne oblegal, da ne bi mogla iti na pomoč oblegovalcem. Kerboga je bil kasneje pri Antiohiji poražen in križarji so nato ustanovili kneževino Antiohijo. Baldvin je nato utrdil svojo oblast in koncu leta z bratom Godfrejem napadel Azaz in porazil vojsko Ridvana Alepskega.
Konec leta 1099 je z Bohemondom Antioškim obiskal Jeruzalem in se že januarja 1100 vrnil v Edeso. Po vrnitvi se je udeležil obleganja Melitene, v kateri so ga ujeli in zaprli Danišmendi.
[uredi] Jeruzalemski kralj
Po smrti brata Godfreja Boulonjskega julija 1100 so zagovorniki posvetne kraljevine Baldvina povabili v Jeruzalem. Edeso je predal svojemu nečaku Baldvinu Bourškemu in odpotoval v Jeruzalem. V bližini Bejruta je padel v zasedo Dukaka Damaščanskega. V spopadu je bil Dukak poražen in na poti do Jeruzalema ni bilo potem nobenih težav več. V Jeruzalem je prišel na začetku novembra 1100.
V Jeruzalemu je Baldvin naletel na svojega starega sovražnika Tankreda in na novega patriarha Dagoberta iz Pise, ki bi raje vzpostavila teokratsko državo. Baldvin je takoj po svojem prihodu odšel z vojsko na pohod na jug proti Egiptu in se je vrnil šele konec decembra. 25. decembra istega leta ga je sam patriarh okronal za jeruzalemskega kralja. Zaradi še vedno tlečih sporov s cerkvijo kronanje ni bilo v Jeruzalemu, ampak v Betlehemu.
Spor med državo in cerkvijo se je nadaljeval do pomladi 1101, ko je Baldvin s posredovanjem papeškega legata Dagoberta suspendiral. Konec leta je prišlo do novega nesoglasja zaradi prispevka, ki bi ga moral dati patriarh za obrambo Svete dežele. Spori so prenehali šele z Dagobertovo odstavitvijo leta 1102.
[uredi] Širitev kraljestva
Leta 1102 je Baldvin s pomočjo genovskega ladjevja osvojil Arsuf in Cezarejo. Za povračilo je Genovežanom dovolil trgovske četrti v teh mestih, v Cezareji pa je ustanovil še nadškofijo. Septembra istega leta je v bitki pri Ramli porazil Egipčane. V Jeruzalemu so bili prepričani, da je bila križarska vojska poražena in je Baldvin v boju ubit, zato se je Tankred se je že pripravljal, da prevzame regentstvo, potem pa je v mesto prišla novica o zmagi.
Leta 1102 je bila pri Ramli še ena bitka, tokrat z ostanki preživelih s križarskega pohoda leta 1103, med katerimi so bili Štefan Bloiški, Viljem IX. Akvitanijski in Hugo VI. Lousinjanski. Tokrat so zmagali Egipčani. Baldvin je izgubil večino svoje vojske in Štefana Bloiškega, njemu samemu pa je uspelo pobegniti v Arsuf. Zaradi strahu pred egipčanskim ujetništvom si Baldvin ni drznil zapustiti Arsufa, zato ga je angleški gusar Godrik Finshaleski z ladjo odpeljal do Jafe, potem pa se je na skrivaj vrnil v Jeruzalem. Egipčani so bili še vedno na vojnem pohodu in Baldvin se je z njimi ponovno spopadel pred Jafo in tokrat zmagal.
Leta 1103 je Baldvin neuspešno oblegal Akro, ker so mestu prišli na pomoč Egipčani. Tistega leta je tudi plačal odkupnino za Bohemonda Antioškega, ki je bil od poraza pri Meliteni v ujetništvu. Leta 1104 je Baldvin s pomočjo genovskega ladjevja osvojil Akro. Leta 1105 je zmagal v še eni bitki pri Ramli. Leta 1109 je bil razsodnik na zboru najvišjega plemstva pred obzidjem Tripolija in prisilil Tankreda, da je odstopil od svojih zahtev do mesta. Kmalu zatem je mesto padlo in nastalo je jedro grofije Tripoli. Leta 1110 je jeruzalemskemu ozemlju, spet s pomočjo Genovežanov, priključil Bejrut. Baldvin je nato odpotoval na sever na pomoč Edesi, ki jo je oblegal Mawdud iz Mosula.
Na poti nazaj je s pomočjo Sigurda I. Norveškega osvojil Sidon. Leta 1111 je pomagal Tankredu oblegati Šaizar in nato še Tir, toda obleganji nista bili uspešni. Leta 1113 sta v kraljestvo vdrli združeni vojski Togtekina Damaščanskega in Aksunk-ura Mosulskega. Izgledalo je, da je kraljestvo na robu propada, vendar je s pomočjo čet iz Antiohije in novih prišlekov iz Evrope vzdržalo.
Leta 1113 je zapustil svojo armensko ženo Ardo, s katero je bil poročen od leta 1108, in se poročil z Adelajdo del Vasto. Pretveza za ločitev naj bi bila Ardina nezvestoba, Guibert Nogentski pa trdi, da zato, ker so jo na poti v Jeruzalem posilili pirati. Še najbolj verjeten razlog za ločitev je, da Arda v Jeruzalemu ni bila več politično zanimiva, ker v mestu ni bilo armenskega prebivalstva.
Poročna pogodba z Adelajdo je določala, da bo v primeru, če v zakonu ne bo otrok, kraljestvo nasledil Rogerij II. Sicilski, Adelajdin sin iz zakona z Rogerijem I. Sicilskim. Po zakonu je bila poroka z Adelajdo bigamna, ker je bila Arta sicer v samostanu v Jeruzalemu, vendar je bila še živa. Poroka bi zato lahko kasneje povzročala težave tako Baldvinu kot patriarhu Arnulfu, ki ga je poročil.
Baldvin je leta 1115 je odšel na vojni pohod v Transjordanijo in tam zgradil grad Montreal. Sirijske kristjane, ki so živeli v okolici gradu, je pozval, naj se preselijo v Jeruzalem in s tem povečajo število prebivalcev, ki si od pokola leta 1099 še ni opomoglo. Leta 1117 je v bližini Tira, ki je bil še vedno v muslimanskih rokah, zgradil grad Skandalijon.
[uredi] Smrt
Leta 1117 je Baldvin zbolel. Bil je prepričan, da je bolezen posledica bigamne poroke z Adelajdo, zato jo je kljub njenemu upiranju poslal nazaj na Sicilijo. Baldvin je nato ozdravel in se leta 1118 odpravil v Egipt, kjer je oplenil Faramo. V Egiptu je ponovno zbolel in kmalu nato umrl. Fulk Chartreški o tem piše:
- "Nekega dne se je sprehajal v bližini mesta ob reki, ki jo Grki imenujejo Nil, Hebrejci pa Gihon, in užival v družbi prijateljev. Nekateri vitezi so s sulicami spretno lovili ribe in jih nosili v taborišče, kjer so jih pojedli. Takrat je kralj začutil v sebi ostre bolečine starih ran in zelo resno opešal".
Thomas Fuller, zgodovinar iz 17. stoletja, je bil bolj neposreden. Zapisal je, da je "Baldvin ujel in pojedel mnogo rib in zaradi tega umrl".
Baldvina so na nosilnici odnesli v Jeruzalem. 2. aprila je pri vasi Al-Arishu umrl. Fulk Chartreški pravi: "Franki so jokali, žalostni pa so bili tudi Sirijci in celo Saraceni, ki so ga videli".
Kraljestvo so najprej ponudili Evstahiju III., ki je krono odklonil. Potem so za naslednika izbrali njegovega bratranca Baldvina Debourškega.
[uredi] Osebno življenje
Fulk Chartreški je Baldvina opisal kot drugega Jozueta, "zaščitnika svojega ljudstva in strah in trepet sovražnikov". Viljem iz Tira je menil, da je podoben Savlu. Čeprav ga Viljem ni poznal osebno, ga je podrobno opisal:
- "Pravijo, da je bil zelo visok, mnogo višji kot njegov brat. Bil je bolj svetle polti, lase in brado pa je imel temno rjavo. Njegov nos je bil kljukast, zgornja ustnica nekoliko štrleča, brada rahlo pomakljena nazaj, vendar ne toliko, da bi to imeli za hibo. Vedel se je plemenito in se skrbno oblačil in govoril. Preko ramen je vedno nosil ogrinjalo. Ni bil niti debel niti pretirano suh, ampak srednje močan. Spretno je sukal roke, bil gibčen na konju in vedno aktiven in vztrajen kadar ga je kraljestvo potrebovalo."
Baldvinovo osebno življenje je bilo sporno. Potem, ko je zapustil Ardo in se poročil z Adelajdo, so ga osumili, da je homoseksualec, ker z nobeno ženo ni imel otrok, Viljem pa pravi, da se je "brez koristi boril proti pohotnosti in mesenemu poželjenju".
[uredi] Viri
[uredi] Primarni viri
Primarni vir podatkov o Baldvinovem življenju je Historia Hierosolymitana, ki jo je napisal Fulk Chartreški. Fulk je Baldvina kot osebni kaplan in spovednik spremljal v Edeso in je med njegovim vladanjem živel v Jeruzalemu.
[uredi] Drugi viri
- Fulcher of Chartres, A History of the Expedition to Jerusalem, 1095-1127, trans. Frances Rita Ryan. University of Tennessee Press, 1969.
- Anna Comnena, The Alexiad, trans. E.R.A. Sewter. Penguin Books, 1969.
- William of Tyre, A History of Deeds Done Beyond the Sea, trans. E.A. Babcock and A.C. Krey. Columbia University Press, 1943.
- Steven Runciman, A History of the Crusades, vols. I-II. Cambridge University Press, 1951-1952.
