Zeleni grški porfir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo.
Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Lapis Lacedaemonius (tudi Marmor Lacedaemonium, gr. Krokeatis Lithos, it. Porfido verde antico ali Porfido verde di Grecia, večkrat narobe imenovan tudi Serpentino verde antico zaradi samega vzorca, ki spominja na kačjo kožo; v it. 'serpentino' pomeni 'kačji') je temno zelene barve in vsebuje velike bele, svetlo do srednje zelene ali rumenkaste fenokristale.

[uredi] Geografski opis

Najdemo ga na območju med naseljem Krokeai (antična Croceae) in pristaniščem Marathonisi v Lakoniji, na Peloponezu, na jugu Grčije.

[uredi] Geološki opis

Geološko je to vulkanska kamnina, ki pripada območju im. Gavrovo. Petrografsko in glede na geokemično sestavo gre za diabazen porfir s fenokristali avgita in labradorita, ki se je oblikoval v mlajšem paleozoiku, v času srednjega karbona in perma. Značilna zelena barva fine mase pa nastane zaradi obilne formacije klorita in epidota v kamnu.

[uredi] Kamnolom

O kamnolomu izvemo veliko pri Pavzaniju, antičnemu geografu, ki je potoval po Grčiji in jo opisal. Za Lapis Lacedaemonius piše, da so ga kopali v kamnolomu blizu vasi Croceae, ki stoji ob poti, ki se je spuščala iz osrednje Lakonije proti pristanišču Gythionu. Kamni naj bi bili v obliki prodnikov in težki za obdelavo, uporabljali pa naj bi jih pri krasitvi kipov bogov v svetiščih, prav posebej pa naj bi jih uporabljali za olepšavo plavalnih kadi in fontan. Pred vasjo Croceae naj bi tako stal marmornat kip Zevsa iz Croceae, pri kamnolomu pa naj bi bila bronasta Dioskura. (Pausanias, Periegesis tes Hellados, 3.21.4).

Kamnolom je odkrila francoska odprava leta 1829 na griču Psephi, ki se nahaja med današnjo moderno vasjo Stefania in po pobočju proti severovzhodu, proti Gythionu, pristanišču Sparte. V uporabi naj bi bil od minojsko-mikenske dobe do bizantinske dobe, dokončno pa je bil uničen med turško nadvlado in drugo svetovno vojno.
Kot kaže, Lapis Lacedaemonius niso pridobivali iz »pravih« kamnolomov, kjer bi odprli kamnito pobočje hriba, temveč so v tla kopali jame tako dolgo, dokler se ni pojavil omenjeni kamen različnih oblik in dimenzij, največkrat velik nekaj decimetrov. Take jame so ostale odprte skozi več obdobij, najintenzivnejše črpanje pa je glede na najdeno keramiko na površju v okolici potekalo v prvih stoletjih rimskega imperija. Keramika, ki priča o delovanju kamnoloma je bila najdena predvsem na južnem in zahodnem pobočju griča Psephi. Vendar pa bi bile za boljše razumevanje delovanja kamnoloma potrebne sistematične arheološke raziskave.

Domneva pa se še eno nahajališče v bližini najdišča Aghios Stephanos, ki je v antiki ležal ob morju in bližnji otoček Trinasos bi lahko bil točka eksporta za prenos materiala po morju.

[uredi] Čas delovanja kamnoloma

Lapis Lacedaemonius so uporabljali najprej v srednjem minojskem obdobju (1700 pr. n. št.) za izdelavo ritualnih vaz in pečatov. Uporaba kamna se je nadaljevala še v mikenskem obdobju, v grškem času pa se zdi, da je prenehala. V rimski dobi začnejo kamen uporabljati v poznem republikanskem obdobju v sredini 1. stoletja pr. n. št. pa vse do konca antike.
Lapis Lacedaeomius je bil v široki uporabi tudi v srednjem veku in renesansi, največ za manjše ornamente, saj je večje kose težko obdržati ne da bi razpokali.
Kamnolom pa je bil dokončno uničen med drugo svetovno vojno.

[uredi] Izdelki

V minojskem obdobju so ga uporabljali za izdelavo pečatnikov in ritulanih vaz, zelo znan je na primer rithon iz palače Kato Zakro, ki se danes nahaja v arheološkem muzeju v Heraklionu.

V antiki so ga uporabljali kot ornamentalni kamen, velikokrat v kombinaciji z rdečim porfirjem (porfido rosso antico), saj skupaj delujeta kontrastno. Zdi se, da gre za zelo cenjeno in priljubljeno kamnino. Bil je v široki uporabi pri dekoraciji bogatejših domov, javnih kopališč predvsem kot talna (opus sectile) in stenska obloga.
Kot talna obloga oz. opus sectile je bil kamen uporabljan v premožnejših domovih in reprezentativnih javnih zgradbah ne samo v Italiji, ampak po celotnem rimskem imperiju. V Rimu najdemo Lapis Lacedaemonius prvič uporabljen v avgustejskem času. Kasneje ga srečamo na primer uporabljenega pri izdelavi tlaka v nimfeju Neronovega Domus Transitoria v 1. stoletju in v nimfeju, posvečenem nimfi Egeriji (Il Ninfeo di Egeria) iz 2. stoletja, prav tako uporabljenem kot talna obloga. V Domus delle Sette Sale (druga polovica 4. stoletja) najdemo to vrsto marmorja v apsidalni dvorani spet kot del opus sectile in pa kot del okrasa na stenah. Prav tako ga najdemo tudi med fragmenti tlaka Hadrijanove vile v Tivoliju v bližini Rima.

Drugod po Italiji ga najdemo na primer v Pompejih (Casa dei marmi), v Herkulaneumu (Casa del Rilievo di Telefo), v Suasi (Domus dei Coiedii), na Siciliji v Palermu (Villa del Casale), povsod kot del talne obloge- opus sectile.
Da pa Lapis Lacedaemonius niso uporabljali samo na Apeninskem polotoku in Siciliji, dokazuje opis Pavzanija, ki pravi, da so to vrsto kamna uporabili tudi pri gradnji oz. dekoraciji term v Korintu v času Hadrijana (Pausanias, Periegesis tes Hellados, 2.3.5).
Seveda pa nam o razširjenosti kamna pričajo tudi arheološki ostanki, saj fragmente tega porfirja najdemo od Pirenejskega polotoka (Toledo) pa do Srednje Evrope (Köln) in Balkana (Sremska Mitrovica). Seveda vedno samo v bogatejših domovih in reprezentančnih zgradbah.

Zaradi karakteristik samega kamna, uporaba za večje arhitekturne elemente ni možna. Vendar pa so poleg tlakov v zelo majhni meri Lapis Lacedaemonius uporabljali tudi v kiparstvu oz. za manjše arhitektonske člene (majhne kapitele in stebričke). Ohranilo se je podnožje kipa barbara in gladek trup stebrička; slednji je iz Ostije iz 3. ali 4. stoletja, oboje večjih dimenzij in narejeno iz enega samega kosa kamna. To pa nista osamljena primera, poznamo na primer še dva manjša korintska kapitela iz sredine 3. stoletja, ki sta bila pozneje ponovno uporabljena za okras tabernaklja v cerkvi Santa Saba v Rimu, dva iz druge polovice 3. stoletja, ki sta danes postavljena na oktagonalnem dvorišču muzeja v Vatikanu ter spomenike iz cerkve San Apollinaire Nuovo v Raveni. V obliki manjših živali poznamo izdelanega delfinčka iz muzeja v Vatikanu.

V pozni antiki se Lapis Lacedaemonius pojavi tudi v Sirmiju (dan. Sremska Mitrovica), kjer je prav tako poleg opus sectile moč najti tudi okrasne stebričke izdelane iz omenjene kamnine.

[uredi] Viri

Bohm, Silke. Antiker Marmorluxus von Rom bis zum Rhein: Funde, Fotos, Modelle: Ausstellung im Regionalmuseum Xanten vom 23. Februar – 27. April 1997. Rheinland-Verlag, Köln 1997. (v nemščini) (COBISS)
Wright, George R. H. Ancient Building technology Vol. 2, Materials. Brill, Leiden, Boston 2005. (COBISS)
De Nuccio, M., Ungaro L. (et al) I marmi colorati della Roma imperiale. Marsilio Editori s.p.a., Venezia, 2002. (v italijanščini)

[uredi] Zunanje povezave

Kategorija: Marmor

Hidden category: Članki, ki so potrebni čiščenja

See also ebooksgratis.com: no banners, no cookies, totally FREE.

Zeleni grški porfir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Vsebina

[uredi] Geografski opis

[uredi] Geološki opis

[uredi] Kamnolom

[uredi] Čas delovanja kamnoloma

[uredi] Izdelki

[uredi] Viri

[uredi] Zunanje povezave

Views

Navigacija

občestvo

podpora

Iskanje