Projekt Gutenberg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Projekt Gutenberg (PG) (angleško Project Gutenberg) je spletna knjižnica prosto dostopnih besedil fizično obstoječih knjig v elektronski obliki. Leta 1971 jo je začel Michael Hart. Besedila so večinoma v javni lasti, bodisi zaradi tega, ker zanje nikdar niso veljale avtorske pravice, bodisi zaradi pretečenih avtorskih pravic. Vključuje tudi nekaj besedil, za katere veljajo avtorske pravice, a so objavljene s privoljenjem avtorja. Projekt je bil imenovan po nemškem tiskarju Johannesu Gutenbergu iz 15. stoletja, izumitelju premičnih tiskarskih črk. Decembra 2004 projekt obsega skoraj 14.500 del. Poslanstvo projekta je spodbuditi ustvarjanje in razširjanje e-knjig.

Vsebina

1 Splošna dejstva
2 Zgodovina
3 Ostali projekti, ki jih je spodbudil Projekt Gutenberg
- 3.1 Književnost
- 3.2 Glasba
4 Zunanje povezave

[uredi] Splošna dejstva

Večinoma se projekt osredotoča na zgodovinsko pomembno književnost in pogosto uporabljana dela. Slogan projekta je »uničiti pregrade neznanja in nepismenosti« (angleško to break down the bars of ignorance and illiteracy). Projekt želi nadaljevati delo razširjanja splošne pismenosti in spoštovanja književne dediščine, ki so ga javne knjižnice začele v zgodnjem 20. stoletju. Če je možno, so izdaje projekta dostopne v čistem ASCII besedilu. Možne so tudi v drugih formatih, če so njihovi avtorji prostovoljci.

Potekali so pogovori o začetku uporabe oblike XML zapisa, a je bil uspeh slab. Zakonsko zaščiteni formati, denimo PDF, se na splošno ne skladajo s cilji Projekta Gutenberg. Kljub temu jih je bilo nekaj dodanih v zbirko.

Večina izdaj projekta je v angleščini, vendar je nastalo že večje število izdaj v nemščini, francoščini, italijanščini, španščini, nizozemščini, finščini, kitajščini in v nekaj drugih jezikih.

Vsa besedila lahko pridobimo in razpečujemo brezplačno. Edina omejitev glede razširjanja je, da mora nespremenjeno besedilo vsebovati glavo Projekta Gutenberg. Če je besedilo spremenjeno, ne sme biti označeno kot besedilo Projekta Gutenberg.

Projekt je izdal že več kot 13.000 elektronskih knjig, ki so jih večinoma prispevali prostovoljci. Še vedno je aktiven in kdorkoli lahko postane korektor z vpisom na spletni strani [1].

[uredi] Zgodovina

Leta 1971 je Michael Hart obiskoval Univerzo Illinoisa (ang. University of Illinois), kjer je imel po zaslugi enega njegovih prijateljev neomejen dostop do računalniškega sistema Xerox Sigma V. To darilo je želel nekako povrniti (procesorski čas je bil vreden velike količine denarja) in razmišljal je, katera stvar bi bila vredna tako veliko.

Ta računalnik je bil eden izmed 15 vozlišč računalniškega omrežja, ki je kasneje postalo internet. Hart je verjel, da bodo nekoč računalniki dostopni splošni javnosti in tako se je odločil, da bo omogočil prost dostop do književnih del v elektronski obliki. V svojem nahrbtniku je imel izdajo ameriške Deklaracije o neodvisnosti, ki je postala prvo e-besedilo Projekta Gutenberg.

Sredi 90. let 20. stoletja je illinoiška univerza prenehala gostovati projekt. Kasneje je prišlo do podobnega dogovora z Univerzo Carnegie Mellon, ki se je strinjala s prevzetjem naloge upravljanja financ projekta. Projekt Gutenberg je bil leta 2000 organiziran kot neodvisen pravni subjekt. Zdaj je neprofitna korporacija s sedežem v Misisipiju. Donacije korporaciji so davka proste.

Do danes se je čas, ki je potreben za digitalizacijo knjige, močno zmanjšal. Knjige navadno niso pretipkane, temveč so prenešene v računalnik s pomočjo optičnega čitalnika in OCR programja. (OCR - Optical Character Recognition; optično prepoznavanje znakov). Kljub tem pomagalom dela še vedno zahtevajo pozorno korekturo in urejanje, preden so lahko dodana zbirki.

[uredi] Ostali projekti, ki jih je spodbudil Projekt Gutenberg

[uredi] Književnost

Avstralski projekt Gutenberg (Project Gutenberg of Australia) je sestrski projekt originalnega. Upošteva avstralske zakone o avtorskih pravicah, ki se od ameriških razlikujejo v tem, da delo že po 50 letih preide v javno last. Tako lahko razširja veliko več del, nastalih v 20. stoletju. Osredotoča se tudi na digitaliziranje avstralskega materiala. Zaradi pogajanj o obnovi prostotrgovinskega sporazuma med Avstralijo in ZDA bi lahko ta besedila postala nedostopna, saj pogodba vključuje spremembe zakona o avtorskih pravicah.

PG-EU je nov sestrski projekt, ki deluje pod zakoni Evropske unije. Eden njegovih ciljev je v projekt Gutenberg vključiti čim večje število jezikov. Deluje s kodno tabelo Unicode, saj to omogoča pravilno in enostavno prikazovanje vseh abeced.

Aozora Bunko je podoben japonski projekt, ki se osredotoča na digitaliziranje del, za katere ne veljajo avtorske pravice pod japonskimi zakoni. Večina besedil predstavlja japonska književnost in prevodi iz angleščine.

Projekt Runeberg je podoben projekt za besedila nordijskih jezikov. Začet je bil leta 1992.

Projekt Ben-Yehuda prinaša hebrejska dela v javni lasti na internet. Navdihnil ga je Projekt Gutenberg. Začel se je leta 1999, vodi pa ga Narodno središče za knjige v jidišu (National Yiddish Book Center) iz Amhersta v Massachussetsu. Skuša izdelati digitalne različice vseh del v svoji zbirki.

Leta 2000 je Charles Franks ustanovil Distributed Proofreaders (Porazdeljeni korektorji), ki omogoča, da branje korektur optično prebranih besedil izvajajo številni prostovoljci prek interneta. Knjige optično preberejo in na spletno stran postavijo rezultate. Prevzamejo jih drugi prostovoljci, korektorji, in jih dvakrat pregledajo. S tisoči prostovoljcev, od katerih vsak obdeluje eno stran, lahko knjigo normalnega obsega preverijo v nekaj urah. Knjige nato dokončno obdelajo in jih pošljejo Projektu Gutenberg.