Poitalijančevanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Poitalijančevánje ali italijanizácija pomeni nasilno uvajanje italijanskega jezika in kulture v deželeh, ki jih je zasedla italijanska država. V slovenščini ta pojem uporabljamo zlasti za potujčevanje primorskih Slovencev v času po prvi svetovni vojni, zelo močna italijanizacija pa je potekala tudi v nekaterih drugih deželah, npr. na Hrvaškem (Istra, Dalmacija) in na Južnem Tirolskem.

[uredi] Zgodovinski pregled

Pred prvo svetovno vojno je del severne Italije pripadal Avstro-Ogrski, italijanski iredentisti pa so se borili za priključitev teh ozemelj Italiji. Ob začetku prve svetovne vojne so Italijani začutili priložnost, da Italiji priključijo še dosti več kot samo omenjena ozemlja. Antantne sile so z Londonskim sporazumom leta 1915 Italiji podelile pravico, da okupira velik del slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja. V zameno se je Italija pridružila silam antante in napovedala vojno centralnim silam.

Po koncu prve svetovne vojne so Londonski sporazum delno razveljavili. Italija je dobila manj, kot ji je bilo obljubljeno, a še vedno veliko več, kot bi ji pripadalo, če bi dejansko pravično uporabili takrat zelo opevano Wilsonovo pravilo do samoodločbe narodov. Ko sta Kraljevina SHS in Italija podpisali Rapallsko pogodbo, je bila državna meja določena tako, da je približno tretjina vseh Slovencv ostala v Italiji.

V nasprotju s splošno razširjenjem mnenjem se poitalijančevanje ni začelo šele v obdobju fašizma. Na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji, se je raznarodovalna politika začela že takoj po koncu prve svetovne vojne. Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando (sicer znan kot velik demokrat!) je že 24. novembra 1918 poslal v Trst telegram z navodili za represivne ukrepe proti Slovencem in Hrvatom. Že decembra 1918 so se začeli napadi na tržaškega škofa Andreja Karlina - ker je bil Slovenec, so ga naslednje leto prisilili k odstopu.

Poznejše fašistične oblasti so postopek italijanizacije še izpopolnile: imenovale so ga "obmejno čiščenje" ("bonifica di confine"). Slovenci (pa tudi Hrvati) so dobili uradni naziv "tujerodni" ("allogeni"), slovenščina (pa tudi hrvaščina) pa je bila skrajno nezaželena. Italijane je motilo že sámo poimenovanje Slovenci oziroma Hrvati, zato so uporabljali izraz "Slovani" (knjižno italijansko Slavi, narečno Ščavi).

Italijanizacija se je močno izrazila v potujčevanju slovenskih imen in priimkov. V prvi fazi potujčevanja osebnih imen in priimkov so zapis vseh priimkov prilagodili pravilom italijanskega pravopisa (npr: Antončič je postal Antoncich). v drugi fazi, ki se je začela 1926, so priimke tudi vsebinsko italijanizirali (npr. Antoncich je zdaj postal Antonelli). Hkrati s tem je potekala tudi italijanizacija krajevnih imen (glej članek: Italijanska imena slovenskih krajev).

Poleg jezikovno-kulturnega nasilja, pa je bilo proti Slovencem usmerjeno tudi tisto najbolj primitivno in brutalno fizično nasilje. Oblast je že od začetka tolerirala ali celo podpirala teroristične "skvadre" (italijansko squadra = moštvo), iz katerih so se pozneje razvile fašistične tolpe razbijačev. Razbijaška akcija, ki je verjetno najbolj usodno vplivala na Slovence, je bil požig slovenskega Narodnega doma v Trstu (Dom je bil v začetku 20. stoletja sedež številnih slovenskih organizacij in simbol slovenstva). Po tem se je nasilje samo še stopnjevalo. Skvadristi so ropali in požigali zadružna središča in trgovine ter pretepali in posiljevali neitalijansko prebivalstvo.

Leta 1920 je bila slovenščina prepovedana na pošti, do leta 1923 pa tudi v vseh javnih uradih in celo v pogovoru na cesti, na nagrobnih napisih in tudi v cerkvi. Tega leta so zaprli tudi vse slovenske osnovne šole (kmalu zatem pa tudi ostale).

Leta 1931 so uvedli poseben sistem davčne in sodne ekspropriacije nepremičnin, s katerim so hiše zaplenili slovenskim kmetom in vanje naselili koloniste čiste italijanske rase.

[uredi] Potvorjena zgodovina

Pri postopku poitalijančevanja ne smemo prezreti močnih propagandnih akcij, s katerimi so Italijani hoteli dokazati, da je to, kar počnejo pravilno. Te propagandne akcije so bile usmerjene zlasti v tolmačenje nekaterih zgodovinskih dejstev. Posledica tega je dejstvo, da ima povprečni Italijan iz Trsta ali Gorice še danes dokaj nenavadne predstave o zgodovini. Kar velja drugim Evropejcem za nesporno zgodovinsko dejstvo, je Italijanu nesramna laž (in obratno).

Po prepričanju povprečnega Italijana je bila zgodovina približno takale:

Italijani so že od nekdaj živeli na območju slovenskega Primorja (do Postojne ali celo skoraj do Ljubljane), Istre, hrvaških otokov in Dalmacije. To so bile od nekdaj "najitalijanskejše dežele" (terre italianissime), kjer drugih prebivalcev ni bilo.
Slovani so začeli prihajati v te kraje šele pred kratkim (npr. v začetku 20. stoletja) in to z namenom, da hudobno izpodrinejo Italijane. Slovani so takoj začeli z nasiljem nad ubogimi italijanskimi domačini, kar pa so fašistične oblasti poskušale zavreti, kolikor se da.
Po zlomu fašizma je Slovanom uspelo izpeljati svoj načrt. Zasedli so velik del svete italijanske zemlje, pobili ogromno množico Italijanov in jih pometali v kraška brezna - fojbe (več sto tisoč oseb - glej "Srce v breznu"), druge pa nasilno izgnali (tudi več sto tisoč oseb).
Povprečni Italijan vidi fašizem kot pozitivno usmerjeno gibanje. Fašizem nikoli ni nikogar zatiral in govorice o tem, da so fašisti kdaj koga spravili v koncentracijsko taborišče, so zlobne laži. Poudarimo, da tak pogled podpira tudi celotna italijanska inteligenca in tudi najbolj napredni umetniki! Spomnimo se svetovno znanega filma, ki je dobil več oskarjev: Življenje je lepo (La vita è bella). Film očitno prikazuje prepričanje, da so taborišča na ozemlju Italije zgradili Nemci, zaporniki pa so bili Italijani.