Goriška Brda
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Goriška Brda so obmejna gričevnata, prometno odmaknjena in še vedno predvsem kmetijska pokrajina na skrajnem zahodu Slovenije. So najbolj sredozemski del našega Posočja in že od nekdaj veljajo za tipično gričevnato pokrajino s tržno usmerjenima vinogradništvom in sadjarstvom. Čeprav so že stoletja pokrajina od meji, jih je tudi zadnja razmejitev po 2. svetovni vojni nesmiselno prerezala, tako da sta njihov južni in skrajni zahodni del v Italiji (italijansko ime zanje je Collio), s tem pa so tam ostali tudi številni Slovenci. Za ime pokrajine se že dolgo enakovredno uporabljata izraza Brda in Goriška Brda. Čeprav je med domačini v rabi edino prvi, se je v geografski in drugi literaturi bolj uveljavil drugi, ki natančneje opredeljuje lego pokrajine in jo razlikuje od drugih vinorodnih goric na Primorskem.
Občina Brda je bila ustanovljena 4. aprila leta 1994 in danes šteje 45 naselij.
Vsebina |
[uredi] Prebivalstvo
Na naši strani države obsega 83 km2 ozemlja, na katerem živi 5765 ljudi. Povprečna gostota poselitve je 69 ljudi na kvadratni kilometer ali za četrtino manj od državnega povprečja. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev zmanjšalo za 9 odstotkov, zaradi neugodnih demografskih tokov pa je značilna tudi precejšnja prebivalstvena ostarelost. Leta 1991 je bilo kmečkega prebivalstva še 23,6 odstotkov (Slovenija 7,4 odstotke), leta 1961 pa kar 76,9 odstotkov.
[uredi] Znamenitosti
Brda niso samo dežela vina in sadja, pač pa v svojih nedrih skrivajo številne kulturne znamenitosti. Vsa Brda vidite kot na dlani, če se povzpnete na 23 metrov visok razgledni stolp v Gonjačah (arhitekt Marko Šlajmer), ki je hkrati osrednja točka Brd. Pod stolpom je spominski relief, spomenik posvečen žrtvam druge svetovne vojne. Avtor reliefa je kipar Janez Boljka. Ob lepem vremenu se tu odpre prelep razgled na Furlanijo vse do morja, na Julijske in Kamniške Alpe, Dolomite, Trnovski gozd, Vipavsko dolino in Kras. V upravnem središču Brd, na Dobrovem, najdemo renesančni grad iz 17. stoletja, ki se je ohranil v skoraj nespremenjenem videzu in predstavlja po obnovi in rekonstrukciji pravi biser. Grad naj bi pozidali knezi Montecuccoli, dokončali grofje Colloredo, pozneje so ga odkupili grofje de Catterini, nasledil ga je grof Silverio de Baguer, ki je bil zadnji lastnik. V pritličju so trije prostori, v dveh je restavracija, v enem pa lovska soba, ki je okrašena s slikami krajev, kjer so nekdanji dobrovski gospodje imeli posesti. V prvem nadstropju je Viteška dvorana, v kateri se danes odvijajo številne kulturne prireditve. Najbolj odmevni so večeri Hitovih muz na gradu Dobrovo, na katerih gostujejo glasbeniki svetovnega slovesa. Dvorana je okrašena z grbi nekdanjih lastnikov gradu. V ostalih prostorih prvega in drugega nadstropja je edina stalna zbirka grafik slikarja, briškega rojaka Zorana Mušiča, ki jih je umetnik poklonil Brdom. V grajski kleti je urejena enoteka z vini briških vinarjev. Dobrovski grad pa ni edini grad v Brdih.
V cerkvici Svetega Križa v Kojskem najdemo gotski oltar iz leta 1515. To je edini domala v celoti ohranjen krilni oltar v Sloveniji. V srednjem delu je upodobljeno Križanje z mnogimi figurami, na krilih, ki se dajo zapreti, je reliefno prikazana legenda o najdbi in povišanju svetega Križa, na predeli je prizor križevega pota. Na drugi strani Brd, v Golem Brdu, je cerkvica Marije na jezeru, v kateri je ohranjen poznogotski stranski oltar Žalostne Marije božje. V Vipolžah najdemo kar dva, pomembnejši pa je na vzhodnem delu vasi iz 11. stoletja. Ta je bil nekoč lovski dvorec goriških grofov. Skorajda na vsakem briškem griču, sredi strnjene vasi, najdemo cerkvico. Pogled pritegnejo cerkveni zvoniki. Nekateri spominjajo na majhno utrdbo, saj se končujejo s tako imenovanimi cini, kamnitimi zobci, drugi pa se zaključujejo v obliki polnega trikotnika. V mnogih Briških cerkvah lahko odkrijemo neizmerna bogastva. Ena najlepših vasi v Brdih, Šmartno, je kar sama po sebi kulturni spomenik. Šmartno je vse do danes ohranilo znake stare, utrjene, mediteranske vasi. Vas je zgrajena na ostankih rimskega oporišča. Obzidje s stolpi je iz prve polovice 16. stoletja, zgradili so ga v času turških napadov, varovalo pa ga je tudi pred drugimi napadalci. Obzidje objema stare hiše, nastale med 16. in 19. stoletjem, trge in ozke ulice. Zaradi bogate stavbne dediščine so Šmartno razglasili za kulturni spomenik državnega pomena. Hiše intenzivno obnavljajo. V Šmartnem so vsak svojo hišo dobili primorski in avstrijski slikarji. V posebni hiši pa je predstavljeno življenje domačinov v začetku 20. stoletja. Brda navdihujejo številne slikarje, zato se lahko pohvalijo s še eno slikarsko hišo, to je Bažatova hiša umetnikov na Humu, ki je nastala iz nekdanje stražnice. Tako v Šmartnem kot na Humu se pogosto srečujejo domači in tuji umetniki na slikarskih kolonijah in razstavah. Brda so tudi arhitekturno zanimiva, saj so mnoge stare hiše, med katerimi je kar precej obnovljenih, večinoma ohranile staro arhitekturo. Največ jih je v Šmartnem. Za staro kolonsko hišo je značilen osrednji prostor z nizkim odprtim ognjiščem, nekatere imajo dograjen žbatafur z ognjiščem in krušno pečjo. V prvo nadstropje se je prišlo preko ganka na zunanji strani hiše. V hiše bogatejših gospodarjev se je najpogosteje vstopalo skozi širok porton ali portal.
[uredi] Kultura
Čeprav so Brda majhna deželica, so dala kar nekaj pomembnih mož. Brda in Brice je v vezani besedi ponesel v svet Alojz Gradnik. Pesnik se je rodil v Medani, ki jo je mojstrsko upodobil v številih pesmih. Brici se vsako leto posvetijo njegovemu spominu z Gradnikovimi večeri. "O, kako daleč si Medana, ti moja tiha, mila rojstna vas! Ko mislim nate, skrijem svoj obraz in vem takrat, kako je solza slana." (Gradnik)
Na drugačen način je Brda predstavil Ludvik Zorzut, ki je kar nekaj svojih pesmi napisal v briškem narečju.
- »Brda, Brda sladkozvočna,
- gor čez brege, dol čez brajde,
- koder sonce hodi, zajde,
- srečna, radostna, poskočna.
- Bister, zdrav je rod ob Soči,
- žlahtna Brika toči, toči!«
Oba pesnika sta sovaščana, oba pokopana na istem pokopališču, Brici pa jima v rodni Medani urejajo spominsko sobo. Brici so ponosni tudi na skladatelja Rada Simonittija, pesnika Karla Široka, pa zborovodjo Srečka Kumarja in ne nazadnje na slikarja svetovnega slovesa Zorana Mušiča. Najzanimivejši kulturni dogodek je zagotovo praznik češenj v začetku junija, ki je že tradicionalna prireditev, saj poteka vse od leta 1968. Na prireditvi ne manjka razstava češenj in češnjevih jedi - nekatere so prave male mojstrovine, ki jih pripravljajo pridne briške žene, ki že vrsto let delujejo združene v Aktivu kmečkih žena. Pika na i Praznika češenj pa je povorka s prikazom tradicionalnih kmečkih obrti in opravil v Brdih
[uredi] Sadjarstvo
Dežela je pravi rajski vrt, saj skorajda ni rastline, ki tu ne bi dobro uspevala. Že zgodaj spomladi se briški griči prekrijejo s čudovitim belim prtom češnjevih cvetov, ki se kmalu spremenijo v slastne, rdeče češnje. V Brdih ima češnja posebno vlogo. Kmetu predstavlja prvi letni dohodek in od njih so bile nekoč odvisne cele družine. Briške češnje so slovele celo na daljnem Dunaju, pridne briške žene pa so jih prodajale tudi po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Salzburškem. Danes so prvi spomladanski gost vseh slovenskih tržnic, vse briško sadje pa se ponaša z lastno zaščitno znamko Sadje Goriških Brd. Poleti dozorijo breskve, ki predstavljajo največji delež briškega sadja. Odlično pa tu uspevajo še marelice, hruške, jabolka, fige, slive. In ko se dežela zavije v miren zimski hlad, je čas za obiranje zadnjega sadeža v letu - kakija. Brde so pomembne tudi po slivah, ki so jih Brici nekoč na poseben način predelali - penčali. Posušene, olupljene in žveplane slive so sploščili in zaokrožili, da so nastale tako imenovane prunele, ki so jih še posebej cenili na Dunaju in celo v Ameriki. Danes se s penčanjem ukvarjajo le še redke Brike, ki skušajo ohraniti nekdanjo tradicijo. V Brda se počasi vračajo oljke, ki jih je bilo nekoč kar veliko, a jih je velika pozeba konec dvajsetih let uničila.
[uredi] Vinogradništvo
Briški griči so živahni vse leto, najbolj veselo pa je jeseni, ko dozori grozdje. Vinsko trto so v Brdih gojili že od nekdaj, danes pa obsegajo vinogradi okrog 1800 hektarjev. Najbolj znana briška bela vina so rebula, tokaj, pinot, sivi pinot, chardonnay, sauvignon, rdeči merlot in kabernet. Velik preobrat tako v vinogradništvu kot vinarstvu so Brda doživela po Drugi svetovni vojni, še posebej leta 1957, ko je začela delovati sodobna vinska klet na Dobrovem. Zadnja leta pa se vse bolj uveljavljajo številni zasebni kletarji, ki uspešno tržijo svoja vina najvišje kakovosti. Briška vina prejemajo številne pohvale in priznanja, poznajo in cenijo pa jih marsikje po svetu. Brda so področje, ki ima zaradi sestave tal (lapornato – ilovnata zemlja), konfiguracije terena in ugodnega podnebja (milo podnebje, z veliko sonca in zimami, ki skoraj ne poznajo snega) idealne pedoklimatske pogoje za pridelavo odličnih belih in rdečih vrhunskih vin. Vina so: - polna na ekstraktih - bogata po okusu in aromah Največji pridelovalci briških vin so:
- KZ Goriška Brda
- Društvo vinarjev
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
| Vinorodne dežele in vinorodni okoliši Slovenije |
|---|
| Vinorodna dežela Primorska | Koper | Kras | Goriška brda | Vipavska dolina Vinorodna dežela Podravje | Maribor | Radgona-Kapela | Ljutomer-Ormož | Haloze | Srednje Slovenske gorice | Prekmurje | Šmarje-Virštanj Vinorodna dežela Posavje | Bizeljsko-Sremič | Dolenjska | Bela krajina |
