Centralno pokopališče Žale, Ljubljana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glej Žale.

Centralno pokopališče Žale je največje pokopališče v Ljubljani (spada pod četrtno skupnost Bežigrad) in Mestni občini Ljubljani, ki deluje v sklopu podjetja Žale Javno podjetje.

Dostop

Do Žal (postajališče Žale) iz središča in ostalih delov mesta vozijo tudi avtobusne mestne linije št. 2, 7, 7L in 22. Do novega dela pokopališča (postajališče Nove Žale) pa obratuje linija št. 19.

[uredi] Zgodovina

Samo pokopališče je bilo zgrajeno leta 1906 v sklopu župnije Ljubljana - Sv. Križ okoli cerkve sv. Križa. Prvi pokop je bil opravljen 3. maja istega leta, ko je bil tu pokopan duhovnik Martin Malenšek, ki so ga sem prepeljali s starega pokopališča Sv. Krištofa (Navje).

Prva svetovna vojna je povzročila, da je bilo tu opravljeno veliko število pogrebov padlih vojakov iz vseh vpletenih strani. Na Žalah so tako pokopavali le rimokatolike, medtem ko so vojake ostalih veroizpovedi (evangeličane, Jude in muslimane) pokopavali na Navjah. Leta 1923 pa so pričeli pokopavati Jude in muslimane na Žalah, pri čemer so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.

Leta 1931 je bil odprt novi del pokopališča - del B. Tako so tu uredili italijansko vojaško pokopališče, v katerega so prestavili številne posamične grobove italijanskih vojakov iz dela A. Istega leta so ustanovili tudi judovski del pokopališča, ki pa je bil fizično (ograja) ločen od ostalega dela. Leta 1939 pa so na delu B zgradili tudi Kostnico žrtev 1. svetovne vojne, v katero so pokopali 5.258 žrtev 1. svetovne vojne in poznejših povezanih konfliktov. Tako so tu pokopani pripadniki Avstro-ogrske vojske, srbski, ruski in romunski vojni ujetniki, judenburški uporniki, koroški borci, preporodovci,...

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi hoteli ustrezno preuredili.

Vhodni portal na Plečnikove Žale

Sprva je bil za prenovo zadolžen Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja s njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel Jože Plečnik, tako da je bil do leta 1940 zgrajen novi del - Plečnikove Žale; po temu delu je dobilo ime celotno pokopališče v letih v drugi svetovni vojni.

Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven okupacijske žične ovire, toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno pokopališče sodijo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je verska plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta 1946 razlastila Rimskokatoliško Cerkev lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz Pokopališče Sv. Križa v Pokopališče Žale. Oblast je tudi prepovedala uporabo Plečnikovih mrliških vežic. Današnja Pot spominov in tovarištva zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta 1962 so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog Avstrije postavili spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne. Naslednje leto pa je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v Italijo. Samo italijansko vojaško pokopališče pa je ostalo kot spomenik. Do leta 1968 so tu opravljali le klasične krstne pokope, tega leta pa so zgradili Upepeljevalnico Žale Ljubljana in tako omogočili tudi žarne pokope.

Leta 1974 so bili ponovno primorani odpreti nov del (del C), kjer so zgradili tudi krematorij, poslovilno dvorano in nove mrliške vežice. Celotno območje je načrtoval arhitekt Peter Kerševan. Toda že čez šest let so objavili javni razpis za nov del pokopališča. Tako so leta 1988 odprli novi del D (Nove Žale), ki so delo Marka Mušiča.

Z prihajajočimi političnimi spremembami se je v zadnjih 80. letih 20. stoletja spremenil tudi odnos do verskih pokopov. Leta 1987 so zgradili novo župnijsko cerkev Vseh svetih in istega leta pričeli tudi obnavljati Plečnikove Žale, ki so propadale vse od konca druge svetovne vojne. Dve leti pozneje (1989) so posadili tudi Lipo sprave in zgradili kenotaf za žrtve dachavskih procesov. Nove dopolnitve so bile dodane leta 1992, ko so ponovno odprli Plečnikove mrliške vežice in postavili kenotaf padlim v vojni za Slovenijo (Nove Žale). 1997 so postavili tudi spomenik žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Leta 2001 so odprli Park zvončkov, čez dve leti (2003) pa so prenovili nemško vojaško pokopališče druge svetovne vojne.

Do maja 2004 je bilo na pokopališču uradno pokopanih več kot 150.000 ljudi, od tega je okoli 2000 slavnejših. Uradno število pokopanih (register pokopov) in resnično stanje se razlikujeta, saj so bili po drugi svetovni vojni številni grobovi in grobnice odprti, posmrtni ostanki odstranjeni ter uničeni oz. prekopani na neznano lokacijo. Kljub temu so te osebe še danes uradno pokopane na Žalah. Bili pa so tudi primeri, da so opravljali prekope iz drugih pokopališč na Žale, a so nato pozabili uvrstiti prekop v register, tako da so danes ljudje pokopani na Žalah, a brez znane lokacije. Kmalu po letu 2004 je bilo celotno območje Žal razglašeno za kulturni spomenik Slovenije lokalnega pomena, medtem ko so bili posamezni predeli oz. objekti razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena.

Danes (2006) je pokopališče veliko 375.000 m² ter je funkcionalno razdeljeno na dele A, B in C (vsi desno od Tomačevske ceste) ter del D (Nove Žale; levo od ceste). Peti del pokopališča (Plečnikove Žale) pa ni namenjen za pokope, ampak za pogrebne slovesnosti ter spremljajoče pokopališke dejavnosti.