Atlantida

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Atlántída je bila bajeslovna starodavna civilizacija in otok, katere obstoj in položaja niso nikoli ugotovili ali potrdili. Prvo jo je omenjal grški filozof Platon, ki je navajal, da jo je uničila naravna ujma (morda potres ali tsunami) pred 9.000 leti od njegovega časa.

[uredi] Poročila

[uredi] Platon

Platonovi deli Timaj (okoli 360 pr. n. št.) in Kritias (o Kritiasu Mlajšem) (okoli 418 pr. n. št.) edini omenjata Atlantido. V njima je Platon podal nekaj podatkov o velikosti in legi atlantidskega otoka. Atlantida je lahko čista izmišljotina, morda pa je Platonov poskus morebitnega namena ponazoritve njegove filozofije idealne vladavine. Njegovo poročilo se nanaša na obisku Egipta atenskega zakonodajalca Solona. Sonhis, duhovnik iz Teb, ga je za Solona prevedel v grščino.

[uredi] Aristotel

Aristotel je pisal o velikem otoku v Atlantskem oceanu, ki so ga Kartažani poznali kot Antilija. Prokl Likej Diadoh, tolmač »Timaja«, je omenil, da je Marcelij na podlagi starejših zgodovinarjev v svojem delu Aethiopiaka navedel, da je bilo v Zunanjem oceanu (Atlantskem) sedem majhnih otokov, posvečenih Persefoni, boginji rastlinstva, hčeri Zevsa in Demetre, vladarici podzemlja, in trije večji otoki. Eden od teh, ki je meril v dolžino 1.000 stadijev, je bil posvečen Pozejdonu. Prokl je povedal, da je Krantor, Platonov naslednik, poročal kako je videl zapise, na katerih je Platon zgradil poročila o Atlantidi. Duhovnik iz Saisa mu je pokazal svojo zgodovino v hieroglifskih znakih. Nekateri drugi pisci so ga imenovali Pozeidonija po Pozejdonu. Plutarh je omenjal Saturnijo ali Ogijo, ki je oddaljena okoli pet dni plovbe, zahodno od Britanije. Dodal je, da so bili še zahodneje trije otoki Kronosa. Sem, na drugo stran otokov, so hodili ponosni in bojeviti možje s kopnega, da bi žrtvovali darila bogovom oceana.