Tristan da Cunha
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tristan da Cunha [tristan da kunja] je odmaknjen otok v južnem Atlantskem oceanu na položaju 37° južne zemljepisne širine in 12° zahodne zemljepisne dolžine. Je odvisnost Svete Helene (torej obenem tudi britanska), od katere je oddaljen 2000 km. Leta 1961 je na otoku izbruhnil ognjenik, zato so preselili celotno prebivalstvo otoka (nekaj sto ljudi) v Veliko Britanijo. Večina se jih je vrnila. Otok je zelo težko dostopen, predvsem zaradi oddaljenosti in dejstva, da ga obkrožajo prek 600 m visoke pečine.
Otok je precej gorat, na edini ravnici na severozahodni obali leži prestolnica Edinburgh (tudi »Edinburgh na sedmih morjih« - "Edinburgh-on-the-Seven-Seas"). Najvišja gora, Vrh kraljice Mary (Queen Mary's Peak), meri 2010 m. Pozimi njen vrh prekriva sneg.
Ime Tristan da Cunha se uporablja tudi za celotno otoško skupino, ki jo sestavljajo naslednji otoki:
- Tristan da Cunha (površina: 98 km²)
- Otok Inaccessible (Inaccessible Island - Nepristopni otok) (10 km²)
- Otoki Nightingale (Nightingale Islands - Slavčkovi otoki) (2 km²)
- Otok Nightingale (Nightingale Island - Slavčkov otok) (1,8 km²)
- Srednji otok (Middle Island) (0,1 km²)
- Stoltenhoff (0.1 km²)
- Otok Gough oziroma Diego Alvarez (Gough Island) (91 km²)
[uredi] Prebivalstvo
Na otoku živi približno 300 ljudi, ki imajo enega od sedmih različnih priimkov. Ti se v vsakdanjem življenju sicer ne uporabljajo. Govorijo angleško, po veroizpovedi pa so anglikanci. Imajo določene zdravstvene težave (zaradi endogamije) - poroke med daljnimi sorodniki so v tako majhni skupnosti pač neizogibne. Skoraj vsi prebivalci delajo za otoško vlado. Otoki so večinoma samozadostni. Gojijo krompir, ki je pomemben v prehrani otočanov. Vsake tri ali štiri mesece pripluje ladja, ki pripelje potrebne zaloge in prebivalstvu sporoči novice.
Nikjer na otoku ni letališča. Imajo samo majhno ribiško luko. Ni časopisov in televizije, vendar prebivalci gledajo videokasete (a nimajo izposojevalnice).
Na otoku je šola, bolnišnica, pošta, muzej, kavarna, pivnica in plavalni bazen. Ko mladi dosežejo 16 let, lahko nadaljujejo šolanje v Veliki Britaniji.
Tujcem dovoljenj za naselitev ne dajejo (podatek za leto 2003).
Večino prihodkov dobijo od prodaje znamk zbiralcem. Ulovljene jastoge izvažajo na Japonsko in v ZDA.
[uredi] Zgodovina
Otoke je leta 1506 odkril portugalski pomorščak Tristão da Cunha in jih imenoval po sebi - Ilha de Tristão da Cunha. Ime se je kasneje poangležilo v Tristan da Cunha. Pristanka ni mogel izvesti.
Prva je otoke raziskovala francoska fregata L'Heure du Berger v letu 1767. Merili so globino in v grobem kartirali obalo. Opazili so prisotnost sladke vode v velikem slapu Big Watron ter v jezeru na severni obali. Izsledke je objavil hidrograf britanske kraljeve mornarice leta 1781.
Prvi stalni naseljenec je bil Jonathan Lambert iz Salema v Massachusettsu (ZDA). Na otoke je prispel leta 1810 in jih proglasil za svojo posest. Preimenoval jih je v Otoke Osvežitve (Islands of Refreshment). Njegova vladavina je bila kratka, saj je že leta 1812 umrl v nesreči s čolnom. Pravijo, da je njegovo veliko bogastvo, ki ga je zaslužil s prodajanjem olja morskih slonov mimoidočim ladjam, še vedno skrito nekje na otoku.
Leta 1815 so si otoke uradno priključili Britanci, saj so želeli preprečiti, da bi Francozi otoke uporabili kot izhodišče za reševanje Napoleona Bonaparteja, ki je bil zaprt na Sveti Heleni.
Leta 1961 je na otoku izbruhnil ognjenik, zato so preselili celotno prebivalstvo otoka (nekaj sto ljudi) v Veliko Britanijo. Večina se jih je vrnila nazaj.
Do danes otočani ostajajo ponosni člani britanske Zveze narodov.
Otok je omenjen v romanu Edgarja Allana Poeja Pripoved Arthurja Gordona Pyma.
