Slaščičarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Slaščičarstvo je prehrambena obrtna ali industrijska dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem slaščic in peciva. Pecivo največ oblikujejo in pečejo v obrtnih slaščičarskih delavnicah ali v obrtnih pekarnah, delno tudi v specializiranih industrijskih pekarskih obratih, izdelovanje slaščic (bonboni, pralineji, sladoled in druge zmrzline) pa je večinoma industrijsko.

Vsebina

1 Zgodovina slaščičarstva
- 1.1 Slovensko slaščičarstvo
2 Glej tudi
3 Viri in literatura

[uredi] Zgodovina slaščičarstva

Slaščičarstvo se je začelo razvijati, ko so ljudje začeli izboljševati okusnost jedil. Verjetno so ga poznali že stari Kitajci. Asirci in Babilonci so s finim pecivom trgovali na večje razdalje. Slaščičarstvo so je močno razvilo v starem Egiptu, kjer so že razlikovali med peki in slaščičarji. Kolači so imeli pomembno mesto v prehrani, darovali so jih tudi bogovom. Stari Grki so imeli specializirane slaščičarje. Okoli leta 200 pr. n. š. je v pisnih virih omenjenih 72 vrst luksuznega peciva. Tudi stari Rimljani so cenili slaščičarstvo ter močno razvili umetnost oblik in okraševanja. V Evropi se je v srednjem veku slaščičarstvo razvijalo v samostanih, kjer so pridobivali med in izdelovali lectarsko pecivo. V Nemčiji so imeli lectarji ceh že v 13. stoletju. Mojstri v izdelovanju slaščic so bili Italijani. V 16. stoletju se je od njih v Francijo razširilo izdelovanje sladoleda. Francoski slaščičarji so v 17. stoletju pisali prve strokovne knjige o slaščičarstvu. V Napoleonovi dobi je po vsej Evropi slovel Marie - Antoine Careme, ki je tudi napisal nekaj strokovnih del.

[uredi] Slovensko slaščičarstvo

Na Slovenskem je bila peka peciva močno povezana s šegami ob praznikih, delu in dogodkih v življenjskem krogu. V višjih plasteh prebivalstva je bila izdelava slaščic in peciva del razvitejšega načina življenja in višje življenjske ravni. V mestih se je že zgodaj razvilo izdelovanje lecta, ki so ga prodajali tudi na semnjih. S širjenjem novih družabnih navad so v mestih nastajale slaščičarne, v katerih so obrtno izdelovali in prodajali torte in drugo pecivo ter sladoled. Z njimi so gostom postregli tudi v kavarnah. Slaščičarski izdelki so postali del redne ponudbe v gostinskih obratih. Kuharsko in slaščičarsko izobraževanje sta pripomogla k izboljševanju kakovosti slaščičarstva in uvajanju izdelkov iz drugih držav.

Med izdelovalci slaščic na Slovenskem ima najdaljšo neprekinjeno tradicijo ljubljanska izdelovalnica bonbonov in slaščic Šumi (ustanovljena 1876). V samostanu trapistov v Rajhenburgu so 1896 začeli izdelovati čokolado. Leta 1922 sta bili ustanovljeni tovarni čokolade v Lescah in Spodnjih Hočah. Prvo je ustanovil tržaški Slovenec Adolf Zavrtanik. Na leto je s 7 delavci izdelala okoli 15 t čokoladnih izdelkov. Tovarno Sana v Spodnjih Hočah je ustanovila italijansko-slovenska delniška družba, zaposlovala pa je okoli 50 delavcev. Po požaru 1927 jo je na dražbi kupil Josip Adamovič, ki je poleg čokolade izdeloval tudi bonbone. Leta 1946 je bila tovarna nacionalizirana. Med vojnama je čokolado, kakav in bonbone izdelovala tudi tovarna živil Mirim v Mariboru, ki jo je 1923 ustanovil Karel Zalokar. Zaposlovala je več kot 200 delavcev. V Kranju je imel tovarno čajnega peciva Adolf Kern. V tridesetih letih je začela izdelovati pecivo mariborska pekarna Scherbaum, ki je imela mlin, izdelovala pa je tudi testenine. Po drugi svetovni vojni je Scherbaumove obrate prevzel živilski kombinat Intes. Pred drugo svetovno vojno in po njej se je s Kosova in iz Makedonije v Slovenijo priselilo veliko slaščičarjev, ki so izdelovali zlasti orientalske slaščice in sladoled.

Po vojni so se večji slaščičarski obrati industrializirali. Sana je razširila proizvodni program in je 1965 z 232 delavci izdelala 2639 t čokolade, slaščic in peciva. Leta 1967 se je združila s podjetjem Podravka iz Koprivnice in je zdaj v njegovi lasti. Tovarna v Lescah je bila večkrat reorganizirana. Zdaj z imenom Gorenjka deluje v sklopu Žita in je 1996 s 320 delavci izdelala 2000 t čokolade in 800 t peciva. Proizvodnjo čokolade Imperial v Brestanici so 1947 nacionalizirali in jo razširili na druge čokoladne izdelke. Pozneje se je podjetje preusmerilo v izdelavo žvečilnega gumija in ga 1972 izdelalo več kot 1000 t. Ljubljanski Šumi se je z modernizacijo 1960 preusmeril v industrijsko proizvodnjo in bonbonske izdelke tudi izvaža. Ljubljanska tovarna živil Kolinska (ustanovljena 1908) je v šestdesetih letih razširila program tudi na vaflje, kakavove namaze, žvečilke in bonbone. Največji slaščičarski obrat v Ljubljani je Zmajčkov butik izvrstnih slaščic, ki je bil kot Konditor ustanovljen 1952. V 10 lokalih prodaja mehko pecivo, pekarsko pecivo, kekse, napolitanke in drugo fino slaščičarsko pecivo. Pecivo izdelujejo tudi nekatera pekarska in testeninarska podjetja (Mlinotest v Ajdovščini, Mlinopek v Murski Soboti, Kruh-pecivo v Mariboru, Klasje v Celju, Ptujske pekame in slaščičarne, Rogla v Slovenskih Konjicah, Peks v Škofji Loki, Pecivo v Novi Gorici). Vrhniška pekarna je 1984 začela izdelovati tortno okrasje, v Črnučah pa ima prodajalno slaščičarskega orodja in strokovne literature. V zadnjem desetletju se je podobno kot v pekarstvu tudi v slaščičarstvu povečalo število zasebnih obrtnih delavnic za izdelavo finega in mehkega peciva.

Za poklic slaščičar izobražujeta Srednja živilska šola Maribor in Srednja agroživilska šola Ljubljana. Peter Andlovič je 1981 v Ljubljani izdal učbenik Slaščice (COBISS).