Rab (koncentracijsko taborišče)
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Koncentracijsko taborišče Rab je bilo fašistično koncentracijsko taborišče 2. svetovne vojne. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast na jadranskem otoku Rab julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor, razpuščen pa je bil septembra 1943 ob kapitulaciji Italije.
Koncentracijsko taborišče je bilo zgrajeno v nižinskem predelu otoka, zaradi česar je večkrat prišlo do poplav. Območje z improviziranimi šotori je zapiralo do 10.000 internirancev, večinoma Hrvatov, Judov in Slovencev. Od lakote in težkih življenjskih razmer zlasti pozimi in poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let. Nadaljnjih 800 jih je umrlo po kasnejši premestitvi v druga taborišča Italije, npr. Gonars in Padovo. Množica preživelih internirancev je po kapitulaciji Italije in razpustitvi taborišča septembra 1943 ustanovila Rabski bataljon, ki se je zoperstavil nemški okupaciji.
Leta 1953 je bil na območju taborišča zgrajen spominski park, ki ga je načrtoval Edvard Ravnikar, gradili pa so ga zaporniki Golega otoka.
Enako kot ostala poglavja italijanske fašistične zgodovine tudi koncentracijsko taborišče Rab zaradi zavezniške vloge Italije v zadnjih letih 2. svetovne vojne in povojnega zanikanja ostaja malo znano izven meja nekdanje Jugoslavije. Leta 2003 je italijanski desni premier Silvio Berlusconi dvignil prah z izjavo, da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso pošiljali v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice.
