Pisava
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glejte Pisava (razločitev)
Pisáva je grafična predstava predmetov in pojmov z uporabo črk ali drugih znakov (grafemov). Črkovni znaki (glifi) so zapisi posameznih glasov ali glasovnih skupin (fonemov) in sestavljajo abecede. Razen ustnega izročila je pisava prvi način sporazumevanja med ljudmi in prvo sredstvo, ki je omogočilo shranjevanje in širjenje podatkov.
V širšem pojmovanju je pisava vsak pripomoček za lažje in hitrejše posredovanje določenih podatkov v primerih, ko abecedno zapisovanje ne ustreza potrebam.
Vsebina |
[uredi] Zgodovinski podatki
Prvi naj bi pisavo razvili Sumerci proti koncu četrtega tisočletja pr. n. št., kmalu za njimi pa so jo pričeli uporabljati tudi v Egiptu in v dolini Inda.
Klasična teorija, po kateri naj bi se bila pisava širila od Sumercev med druge narode, je danes sporna. Novejše teorije trdijo, da je pisava, kakor že prej govorica, stopnja človekovega razvoja. Potreba po sporazumevanju (komunikaciji) je rasla postopoma skupaj s splošnim telesnim in umskim razvojem človeškega telesa. Zato ne moremo trditi, da je pisavo nekdo ali neko ljudstvo izumilo, kakor ne moremo trditi, da je sposobnost ustnega izražanja plod določene primitivne kulture. Gre v obeh primerih le za naravni razvojni pojav, ki ga lahko primerjamo z začetkom pokončne drže. Zato je popolnoma razumljivo, da se je pisava pojavila na raznih krajih sveta v različnih oblikah, in to brez zunanjih vplivov.
Kakor je pojav pisave sprva pomenil sporazumevanje med pripadniki raznih kultur, tako je pozneje prav raznolikost pisav predstavljala težavo pri vzpostavitvi stikov. Zato se je sčasoma pokazala potreba po poenotenju pisav, predvsem v Sredozemlju, kjer je istočasno obstajalo več kultur, vsaka s svojo pisavo. V Aziji se ta potreba dolgo ni pojavila, ker so bila ljudstva dovolj številna in samostojna, da niso trgovala izven meja svoje države. Poenotenje pisav se je začelo v Sredozemlju s širjenjem grške kulture, na Daljnem Vzhodu z japonskim posnemanjem kitajskih znakov (prvi zapisi hiragana) okoli leta 800; drugod po svetu se je uveljavila pisava prevladajočih kultur. Postopek poenotenja pa še zdaleč ni zaključen. Pisave so namreč postale sestavni del jezika.
[uredi] Oblike pisave
Prav zaradi več ali manj istodobnega pojava pisave so se razvili razni načini pisanja. Včasih so se pisave delile v linearne (črtne) in nelinearne (nečrtne). Linearne so bile pisave, ki so jih sestavljale črte, nelinearne pa so bile na primer klinopis in kitajska pisava: pri klinopisu so namesto črt vdolbine, pri kitajski pisavi so pa poteze s čopičem. V novejših študijah ta opredelitev odpade, saj je razlika le med orodjem, ki je bilo tedaj na razpolago; če bi Sumerci poznali papir, ne bi pisali z vdolbinami in če bi stari Kitajci poznali svinčnik, ne bi risali s čopičem. Zato se danes štejejo med nelinearne le tiste oblike pisave, ki se ne poslužujejo grafemov. Glavna razdelitev pisav je torej sledeča:
- logografske pisave, ki uporabljajo znake za zapis besed,
- zlogovne pisave, ki uporabljajo znake za zapis zlogov in
- abecedne pisave, ki uporabljajo črke neke abecede za zapis fonemov.
[uredi] Logografske pisave
Najstarejša oblika pisave je bila logografija ali izražanje s podobami, ki so pomenile besede. Sprva so bile te besede omejene na predmete. To je bila pitografija, ki seveda ni bila vezana na jezik, ki ga je govoril avtor podobe; pisavo/podobo je vsakdo bral v svojem jeziku. Na ta način so se na primer sporazumevali Indijanci, čeprav je vsako pleme imelo svoj jezik. Sem lahko uvrščamo tudi sodobne obveščevalne znake, kot so telefon za možnost telefonske zveze ali skodelica za bližino okrepčevalnice.
Iz pitografije, ki je upodabljala le predmete, se je razvila ideografija, ki je začela predstavljati tudi pojme. Risba očesa ni več predstavljala le oko, temveč je lahko pomenila tudi »gledati«. Tako je nastal sumerski klinopis, egipčanski hieroglifi in seveda kitajska pisava. Danes se ideogrami zelo pogostoma uporabljajo bodisi v reklamnih sporočilih, kakor tudi v statistiki. Na primer iz sličice desetih oseb na enem avtomobilu ni težko razumeti, da ima v določenem kraju in času avto ena oseba od desetih. Prav tako v algebri znak minus (-) brezpogojno pomeni negativnost.
[uredi] Zlogovne pisave
Iz logografskih pisav so se postopoma razvijale zlogovne pisave, kjer je vsak znak pomenil samo del besede. Ta razvojna stopnja je bila potrebna, ko se je začela širiti trgovina in so jeziki začeli sprejemati tujke v domača gesla. Nove besede so lahko bile zložene iz dveh ali več besed, zato je njih zapis zahteval dva ali več znakov. Po podobnem postopku sta se razvili na primer japonski hiragana in katakana po prevzemu pisave od Kitajcev.
V zlogovnih pisavah predstavlja vsak znak po en soglasnik in en samoglasnik. Navadno isti začetni soglasnik ne vpliva na podobo zloga; »ka« in »ke« se pišeta popolnoma drugače, čeprav oba pričenjata z zvokom »k«. Le v nekaterih oblikah zlogovnih pisav, ki jih jezikoslovec Peter T. Daniels imenuje abugide, so zlogi z istim začetnim soglasnikom predstavljeni z med seboj podobnimi znaki. Večkrat je v teh pisavah označen le soglasnik in je samoglasnik nadomeščen z ločevalnim znamenjem (diakritičnim znakom). Prvi so tak način pisave uporabljali Indijanci, danes ga lahko srečamo na primer v hindijščini.
[uredi] Abecedne pisave
Naslednja stopnja razvoja pisave je bil prestop k abecedni pisavi, kjer znaki zaznamujejo posamezne glasove. Najstarejša vrsta abecedne pisave je abdžad (tako ga imenuje Daniels) in sploh ne zapisuje samoglasnikov, zato se da sklepati, da se je razvil iz zlogovne pisave abugide. Egipčanski hieroglifi so zapisani v abdžadu, zato še danes ne moremo točno vedeti, kako so se nekatera imena izgovarjala, ker ne moremo določiti samoglasnikov. Današnji abdžadi (arabski ali hebrejski) sicer imajo znake za samoglasnike, a jih uporabljajo samo v poučne namene.
Tudi ta sprememba je nastala iz praktričnih razlogov, in sicer za lažje trgovanje. Abecedno pisavo so izpeljali iz abdžada Feničani, največji trgovci in pomorščaki Antike. Starogrška abeceda sloni prav na temeljih feničanskega načina zapisovanja, a je prva, ki zapisuje tudi vse samoglasnike. Je torej prva prava abeceda, iz katere izhaja latinica, cirilica in druge današnje abecedne pisave.
[uredi] Smer pisanja
- Glej tudi: Horizontal and vertical writing in East Asian scripts
Različne pisave pišejo v različnih jezikih. Zgodnjo abecedo bi lahko pisali v kateri koli smeri: bodisi vodoravno (z leve na desno ali z desne na levo) ali navpično (navzgor ali navzdol). Lahko bi uporabili tudi bustrofedon: vodoravno pisanje v različnih vrsticah izmenično z leve na desno in z desne na levo. Taka pisava so npr. egipčanski hieroglifi, kjer so začetek vodoravne vrstice označili s smerjo, v katero gledajo človeški in živalski ideogrami.
Grška abeceda in iz nje razvite se zapisujejo z leve na desno od vrha proti dnu strani. Druge pisave, kot sta arabska in hebrejska, se pišejo z desne na levo. Pisave s kitajskimi znaki so tradicionalno zapisujejo navpično z desne na levo, danes pa zaradi vplivov zahodne kulture vedno pogosteje z leve na desno od vrha proti dnu strani. Mongolska abeceda je edina, ki se zapisuje z vrha proti dnu od leve proti desni.
[uredi] Nelinearne pisave
Po definiciji so nelinearne ali nečrtne tiste pisave, kjer znaki niso začrtani, vendar je ta opredelitev sporna. V to skupino namreč spadajo tudi razne oblike kodiranja in kriptografije ali tajnega zapisovanja, kjer so večinoma vsi znaki navadne črke ali številke, le z drugim smislom.
Tudi Braillova pisava za slepe bi se lahko vključila v navadne abecedne pisave, saj je predviden za vsako črko svoj znak. Vključuje se v nelinearne pisave samo zato, ker podloga (papir) ni »napisana«, pač pa »preluknjana« in so zaradi tega »črte« neizvedljive.
Podobno je z Morsejevo pisavo, ki bi jo prav tako lahko prištevali med abecedne pisave, a ne odgovarja pojmu o ročnem »pisanju«, saj se znaki ustvarjajo s »pritiskom« na ročico.
V to kategorijo spada tudi obveščanje s pomočjo zastav, ki se uporablja predvsem v pomorstvu, in je najsodobnejša med ideografskimi pisavami. A tudi v tem primeru odpade pojem »pisanja«.
Še najbolj ustreza pojmu nelinearne pisave notno zapisovanje glasbe. Note se ne morejo pojmovati kot abeceda ali kot logografi, so pa učinkovito sredstvo za zapisovanje. Edina sporna točka je, da je ta pisava omejena na glasbo in ni uporabna za zapisovanje besed.
Vsi zgoraj navedeni primeri se nanašajo torej le na pripomočke pri izražanju določenih informacij in niso grafične predstave govorice. Če pa pojmujemo pisavo kot sredstvo za trajno zapisovanje, to je za shranjevanje podatkov, teh sistemov sploh ne moremo sprejeti med »pisave«.
[uredi] Sodobne tehnike zapisovanja
Kot je zgoraj omenjeno, je bila uporaba pisav prvi način sporazumevanja in pozneje glavno sredstvo za posredovanje in shranjevanje podatkov. Danes so na razpolago razne druge možnosti bodisi za medsebojno obveščevanje, kot tudi za zgodovinska pričevanja. Magnetofonska ali digitalna registracija seveda niso pisave, jo pa lahko nadomestujejo.
Čeprav bodo elektronski arhivi verjetno izpodrinili knjige, bodo najbrž vsebovali vsaj nekaj besedila. Elektronsko zapisovanje besedil sloni na kodiranju znakov, kjer številčne kode nadomeščajo črke in ločila.
Zgodovinsko najbolj uporabljeni kodeksi so ASCII in EBCDIC, s katerimi pa moremo prikazati le omejeno število znakov. Zato je bil sestavljen kodeks Unicode, ki se danes uporablja pri večini informacijskih sistemov, saj lahko zapisuje desettisoče znakov, praktično torej vse znake vseh obstoječih in mrtvih jezikov.
Sodobne tehnike pisav izpodrinjajo grafologijo.
[uredi] Zunanje povezave
