Opus Dei
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prelatura svetega križa in Opusa Dei (splošno znana kot Opus Dei; latinsko za božje delo) je organizacija rimskokatoliške Cerkve. 2. oktobra 1928 jo je ustanovil španski duhovnik Josemaría Escrivá de Balaguer, ki ga je kasneje papež Janez Pavel II. proglasil za svetnika.
Cilj organizacije naj bi bil »prispevati k Cerkvenem poslanstvu oznanjanja katoliške vere s širjenjem splošnega klica k svetosti«. Kristjane vseh družbenih razredov spodbuja k vsakdanjemu življenju v trdni veri, posebej s posvečevanjem dela. Pri tem mnogo ljudi vidi povezavo s sklepom drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Opus Dei ima približno 85.000 članov v 60 državah. Njegov sedež s prelatsko cerkvijo je v Rimu. Papež Janez Pavel II. je organizacijo leta 1982 povzdignil v svojo osebno prelaturo.
Organizacija izjavlja, da so njene dejavnosti ponujanje duhovne ureditve in skrbi svojim članom in mnogim drugim. Člani se ukvarjajo tudi s številnimi socialnimi dejavnostmi: Opus Dei upravlja nekatere bolnišnice, šole in izobraževalne centre. Te ustanove se med drugim nahajajo v ZDA, Španiji, Mehiki, na Portugalskem, na Filipinih in v Venezueli.
Drugi vatikanski koncil je spomnil, da so vsi, ki so krščeni, poklicani k temu, da hodijo za Kristusom, da živijo evangelij in ga dajo spoznati drugim. Opus Dei ima za cilj prispevati k temu evangelizacijskemu poslanstvu Cerkve, tako da med vernimi kristjani vseh stanov spodbuja življenjski slog, ki je popolnoma skladen z vero v vsakdanjih okoliščinah, še posebej ob posvečevanju dela.
Za dosego tega cilja nudi Prelatura dejavnosti duhovnega izobraževanja in pastoralno skrb predvsem lastnim vernikom, pa tudi mnogim drugim ljudem.
Takšna pastoralna skrb spodbuja k življenju evangeljskega nauka s pomočjo krščanskih kreposti in posvečevanja dela. Posvečevati delo za vernike Prelature pomeni, da delajo v skladu s Kristusovim duhom: da popolnoma opravljajo svoje dolžnosti, da bi tako dajali slavo Bogu in služili drugim, in da s tem prispevajo k posvečevanju sveta in omogočajo, da je duh Evangelija navzoč v vseh časnih dejavnostih.
Kritiki Opus Dei opisujejo kot skrivnostno avtoritativno organizacijo, ki meji na versko ločino oziroma kult, povezan z desničarsko politiko po vsem svetu. V preteklosti naj bi sodelovala s politiko generala Franca, saj je bilo nekaj njegovih ministrov članov Opusa Dei. Pridih kulta ji dajejo tudi določene zahteve do nekaterih članov, ki se morajo redno telesno kaznovati. Opus Dei povezujejo tudi z naglo smrtjo papeža Janeza Pavla I., predhodnika Janeza Pavla II. Zaradi prikrivanja identitete članov se je pojavilo tudi prepričanje, da je Opus Dei tajna združba. Italijanska skupščina je leta 1986 o tem uvedla celo preiskavo, po kateri so razsodili, da Opus Dei to ni. Po mnenju nekaterih naj bi bila organizacija tudi preveč konzervativna, posebej zaradi domnevnega podrejenega položaja žensk.
Verniki Prelature opravljajo svoje delo evangelizacije v različnih okoljih družbe, v kateri delujejo. Zato se njihovo delovanje ne omejuje na kakšno posebno področje, denimo na izobraževanje, pomoč bolnikom ali invalidom. Poslanstvo Prelature je spomniti vse kristjane, da morajo – ne glede na to, kakšni dejavnosti se posvečajo – sodelovati v iskanju krščanskih rešitev za probleme družbe in stalno pričevati za svojo vero.
Prejšnji papež, Janez Pavel II., naj bi bil velik podpornik organizacije. Njegov predstavnik za odnose z javnostjo, Joaquin Navarro-Valls, je eden najbolj znanih članov Opusa Dei.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Kratek pregled zgodovine Opus Dei
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: pisano v sedanjiku namesto v pretekliku, notranje povezave. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico. |
1928. 2. oktober: Sveti Jožefmarija Escrivá na duhovnih vajah v Madridu po božjem navdihu ustanovi Opus Dei kot pot svetosti za vsakovrstne ljudi v poklicnem delu in v izvrševanju rednih dolžnosti kristjana. Ime »Opus Dei« je nastalo pozneje; ustanovitelj ga ni začel uporabljati pred začetkom tridesetih let, četudi je že od samega začetka v govoru in v svojih spisih, ki so govorili o tem, kar je od njega zahteval Gospod, govoril o Božjem delu.
1930. 14. februar: v Madridu med obhajanjem svete maše Bog razodene svetemu Jožefmariju, da je Opus Dei namenjen tudi ženskam.
1933. Odpre se prvi center Opus Dei, Akademija DYA za univerzitetne študente, kjer predavajo pravo in arhitekturo.
1934. DYA postane študentski dom. Od tam ustanovitelj in prvi člani organizirajo dejavnosti krščanske izobrazbe in širijo sporočilo Opus Dei med mladimi. Pomemben del tega prizadevanja je kateheza in pomoč ubogim in bolnim na obrobju Madrida. Jožefmarija Escrivá o svoji dejavnosti vedno obvešča škofa v Madridu in lahko že od prvega trenutka računa na njegovo podporo in blagoslov. V kraju Cuenca izide njegova knjiga Consideraciones espirituales, ki je predhodnik Poti.
1936. Španska državljanska vojna: razbesni se preganjanje kristjanov in Jožefmarija Escrivá se je prisiljen zateči v različne kraje. Prisilna prekinitev apostolske dejavnosti ustanovitelja primora, da začasno prekine načrt širjenja apostolskega dela Opus Dei v tujino.
1937. Ustanovitelj in nekaj članov Opus Dei prečkajo Pireneje čez prelaz v Andorri in pridejo na področje, kjer Cerkev ni preganjana.
1938. Iz Burgosa se nadaljuje apostolsko delovanje.
1939. Jožefmarija Escrivá se vrne v Madrid. Širjenje Opus Dei v druga mesta v Španiji. Začetek Druge svetovne vojne prepreči širjenje v druge države.
1941. 19. marec: Škof v Madridu, msgr. Leopoldo Eijo y Garay, podeli Opus Dei prvo škofijsko odobritev.
1943. 14. februar: Tudi v tem primeru Bog Jožefmariju Escriváju med mašo pokaže pravno rešitev, ki bi omogočila posvetitev duhovnikov Opus Dei, to je Duhovniško družbo Svetega Križa.
1944. 25. junij: Madridski škof posveti v duhovnike tri vernike Opus Dei: Álvara del Portilla, Joséja María Hernándeza de Garnica in Joséja Luisa Múzquiza.
1946. Ustanovitelj Opus Dei se preseli v Rim. Iz tega mesta v naslednjih letih potuje po vsej Evropi ter postavlja temelje za delo Opus Dei v različnih deželah.
1947. 24. februar: Sveti sedež podeli Opus Dei prvo papeško odobritev.
1948. 29. junij: Ustanovitev Rimskega kolegija Svetega Križa, skozi katerega je od takrat naprej šlo veliko vernikov Opus Dei, da bi bili deležni globoke osebne in pastoralne izobrazbe, hkrati pa so dovršili svoje študije na različnih papeških univerzah v Rimu.
1950. 16. junij: Pij XII. podeli Opus Dei dokončno odobritev. Ta odobritev omogoči sprejem poročenih ljudi v Opus Dei in pridruženje škofijskih duhovnikov Duhovniški družbi Svetega Križa.
1952. V Pamploni v Španiji je ustanovljen Splošni študijski center v Navarri, ki pozneje postane Univerza v Navarri.
1953. 12. december: Ustanovljen je Rimski kolegij svete Marije, center, namenjen intenzivnemu duhovnemu, teološkemu in apostolskemu izobraževanju žensk Opus Dei z vsega sveta.
1957. Sveti Sedež zaupa Opus Dei prelaturo Yauyos v Peruju.
1965. 21. november: Pavel VI. v četrti Tiburtino v Rimu odpre Center Elis, središče, namenjeno strokovnemu izobraževanju mladih, in zaupa Opus Dei v upravljanje bližnjo župnijo.
1969. Sklican je izredni generalni kongres Opus Dei v Rimu z namenom preučiti preoblikovanje v osebno prelaturo, pravno osebo, ki jo je predvidel Drugi vatikanski koncil in ki se je zdela primerna za pastoralni pojav Opus Dei.
1970. Ustanovitelj Opus Dei odpotuje v Mehiko, da bi opravil molitveno devetdnevnico pred Marijo v Guadalupeju. Opravi več srečanj s tisoči ljudi, med katerimi vrši učinkovito delo krščanske kateheze.
1972. Ustanovitelj na dvomesečnem katehetskem potovanju obišče Španijo in Portugalsko.
1974. Katehetsko potovanje ustanovitelja Opus Dei v šest latinskoameriških držav: Brazilijo, Argentino, Čile, Peru, Ekvador in Venezuelo.
1975. Katehetsko potovanje ustanovitelja v Venezuelo in Guatemalo.
26. junij: Jožefmarija Escrivá umre v Rimu; na ta dan pripada Opus Dei približno 60.000 oseb. 7. julij: postavitev Marijinega svetišča v Torreciudadu v pokrajini Huesca (Španija). 15. september: Generalni volilni kongres, sklican posebej s tem namenom v skladu s Statuti, za naslednika ustanovitelja Opus Dei izvoli Álvara del Portilla.
1982. 28. november: Janez Pavel II. postavi Opus Dei za osebno prelaturo, pravno osebo, primerno njegovi teološki in pastoralni naravi, in imenuje za prelata Álvara del Portilla.
1983. 19. marec: Formalna izdaja papeške bule, s katero je bil Opus Dei postavljen za osebno prelaturo.
1985. V Rimu je ustanovljen Rimski akademski center Svetega Križa, ki leta 1998 postane Papeška univerza Svetega Križa.
1991. 6. januar: Janez Pavel II. posveti za škofa msgr. del Portilla, prelata Opus Dei.
1992. 17. maj: Razglasitev Jožefmarija Escrivája za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu.
1994. 23. marec: V Rimu nekaj ur po svoji vrnitvi z romanja v Sveto deželo umre Álvaro del Portillo.
20. april: Janez Pavel II. imenuje Javierja Echevarría za prelata Opus Dei in tako potrdi njegovo izvolitev na Generalnem volilnem kongresu Opus Dei v Rimu.
1995. 6. januar: Msgr. Echevarría prejme od Janeza Pavla II. škofovsko posvečenje.
2002. 6. oktober: Papež Janez Pavel II. na Trgu sv. Petra v Rimu razglasi Jožefmarija Escrivája za svetnika.
[uredi] Duhovnost
Opus Dei širi sporočilo, da so vsi krščeni poklicani k svetosti, s pomočjo lastnega dela in osebnih obveznosti.
"Bistvena značilnost duhovnosti Opus Dei je, da nikogar ne vodi proč od njegovega mesta, pač pa zahteva, da vsakdo kar najbolje izpolnjuje naloge in dolžnosti svojega položaja, svojega poslanstva v Cerkvi in civilni družbi."
Nekatere značilnosti duhovnosti Opus Dei so:
Božje otroštvo Kristjan je božji otrok v moči krsta. Duh Opus Dei poudarja to temeljno resnico krščanstva, kakor uči ustanovitelj: »Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei.« Torej osebnostna vzgoja, ki jo nudi Prelatura, v vsakem verniku prebuja živo zavest o položaju božjih otrok in mu pomaga, da se vede skladno s to resničnostjo; to prinaša zaupanje v božjo previdnost, preprostost v odnosu do Boga, globoko občutje dostojanstva vsakega človeka, bratstvo med ljudmi, pravo krščansko ljubezen do vseh stvari, ki jih je ustvaril Bog, vedrino in optimizem.
Vsakdanje življenje Vsak kristjan lahko išče svetost v okoliščinah svojega življenja in v dejavnostih, ki jih opravlja. Če uporabimo besede ustanovitelja Opus Dei: »Normalno vsakodnevno življenje je lahko sveto in polno Boga in Gospod nas kliče, naj posvetimo naša vsakdanja opravila, kajti prav v tem je kristjanova popolnost.« Zato so za kristjana pomembne vse kreposti: vera, upanje in ljubezen ter človeške kreposti, kakor velikodušnost, delavnost, pravičnost, zvestoba, veselje, iskrenost itd. Kristjan posnema Kristusa tudi z življenjem teh kreposti.
Druga posledica posvečujoče vrednosti navadnega življenja izhaja iz pomena majhnih stvari, ki jih je polno življenje navadnega kristjana. »Velika svetost je v tem, da vsak trenutek opravljamo majhne dolžnosti,« je učil ustanovitelj Opus Dei. Tukaj govorimo o majhnih stvareh, kot je denimo toliko podrobnosti služenja, dobre izobrazbe in vzgoje, spoštovanja do drugih, materialnih stvari, točnosti, in tako dalje. Kadar jih opravljamo iz ljubezni do Boga, takšna dejanja niso brez pomena za krščansko življenje.
Med navadne stvari, na katerih mora kristjan graditi lastno posvečevanje in katerim mora zatorej vtisniti krščansko razsežnost, spadata pri večini ljudi tudi zakon in družina. »Krščanski zakon ni samo družbena ustanova niti ni zdravilo za človeške slabosti; je pristna nadnaravna poklicanost.«
Delo Posvečevanje običajnega dela je osnova, na kateri sloni celotno duhovno življenje kristjana. Posvečevati delo pomeni, da ga opravljamo z največjo možno človeško popolnostjo (profesionalno usposobljenostjo) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenju ljudem).
Po duhu Opus Dei more biti delo, poklicna dejavnost, ki jo vsakdo opravlja v svetu, posvečeno in lahko postane pot posvečevanja: »Ker ga je sprejel Kristus, postane delo odrešena in odrešujoča dejavnost. Ni samo okvir, v katerem človek živi, ampak sredstvo in pot svetosti, dejstvo, ki ga je mogoče posvetiti in nas posvečuje.« Katero koli pošteno delo je – neodvisno od tega, ali je v očeh ljudi pomembno ali ne – priložnost, da damo čast Bogu in služimo drugim.
»Smo ljudje z ulice, normalni kristjani, vključeni v gibanje družbe, in Gospod hoče, da smo sveti, apostolski prav v našem poklicnem delu; namreč hoče, da se posvečujemo v svojem poklicu, da posvečujemo svoj poklic in da z njegovo pomočjo pomagamo drugim, da se posvečujejo.« Posvečevati delo, posvečevati se z delom, posvečevati druge s pomočjo dela
Svoboda Verniki Opus Dei uživajo enake pravice kot vsi drugi državljani in so podobno podvrženi istim dolžnostim. Pri političnih, ekonomskih, kulturnih in podobnih izbirah delujejo z osebno svobodo in odgovornostjo, brez kakršne koli zahteve, da vključujejo Cerkev ali Opus Dei v svoje odločitve, in ne da bi jih predstavljali kot edine združljive z vero. Iz tega sledi spoštovanje svobode in mnenj drugih ljudi.
Življenje molitve in odrekanja Duh Opus Dei je usmerjen h gojenju molitve in pokore, kar naj podpira prizadevanja za posvečevanje vsakodnevnih dejavnosti. Zato verniki Prelature vključujejo v svoje življenje nekaj stalnih krščanskih pobožnosti: meditacijo, vsakdanjo udeležbo pri sveti maši, spoved, branje in premišljevanje evangelija itd. Pobožnost do Marije ima v njihovem srcu pomembno mesto. Poleg tega z namenom, da bi posnemali Jezusa, opravljajo tudi dejanja odrekanja, posebej tista, ki pripomorejo k zvestemu opravljanju dolžnosti in napravljajo življenje prijetnejše za druge, pa tudi odpoved majhnim ugodjem, post, miloščino itd.
Dobrodelnost Člani Opus Dei se trudijo pričevati za lastno krščansko vero. Če naj uporabimo ustanoviteljeve besede: »Ko bomo z ramo ob rami zavzeti za probleme naših kolegov, naših prijateljev, naših sorodnikov, jim bomo lahko pomagali, da pridejo do Kristusa.« To dolžnost je treba izvrševati predvsem z osebnim zgledom, pa tudi z besedo. Težnja k spoznanju Kristusa je neločljiva od želje, da bi prispevali k lajšanju gmotnih potreb in razreševali družbene probleme okolja, v katerem živimo.
Enotnost življenja Potrebno je znati uskladiti in poenotiti prijateljstvo z Bogom, vsakodnevna opravila in krščansko prizadevanje v osebnem apostolatu, dokler ne pridemo do »preproste in trdne enotnosti življenja«, kar je izraz, ki ga je skoval sveti Jožefmarija Escrivá in povzema njegovo globoko razumevanje krščanskega življenja. »Enotnost življenja,« uči sveti Jožefmarija, »je bistven pogoj za vse, ki se hočejo posvečevati v navadnih okoliščinah svojega dela, svojih osebnih in družbenih odnosov.« Kristjan, ki dela sredi sveta, ne sme »živeti nekakšnega dvojnega življenja: po eni strani notranjega življenja, življenja odnosa z Bogom; na drugi strani pa – kot nekaj drugačnega in ločenega – družinskega, poklicnega in družbenega življenja.« Nasprotno, »življenje je eno samo, sestavljeno iz mesa in duha, in to mora biti – v duši in telesu – sveto in polno Boga.«
[uredi] Članstvo
Po vatikanskem letopisu naj bi Opus Dei vključeval 1.800 duhovnikov, ostali člani pa so laiki. Približno četrtino vsega članstva predstavljajo numerari. Numerari so najvišji razred članov Opusa Dei. Zavezani so k celibatu in življenju v centrih organizacije, ves svoj prosti čas in denar pa posvečajo Opusu Dei. Deležni so posebnega izobraževanja o filozofiji in teologiji rimskokatoliške cerkve. Večina jih opravlja posvetne poklice, nekateri pa poklicno usmerjajo apostolske dejavnosti Opusa Dei ali pa zasedajo položaje v upravi prelature. Take zadolžitve so zanje navadno le začasne. Numerari so glavni duhovni usmerjevalci ostalih članov in so na razpolago prelaturi, pripravljeni na preselitev po njenem ukazu. Prav tako vodstvo iz njihovih vrst navadno izbira kandidate za duhovnike. Pomembno je, da član ne postane numerar samo zato, da bi kasneje postal duhovnik.
Numerari izvajajo tudi telesno samokaznovanje, med drugim s posebnimi pasovi, cilisi, ki se ovijejo okrog stegna. Na njih so nameščene bodice, ki se zadirajo v meso in povzročajo bolečine. Tudi to je osnova mnogih kritičnih napadov na Opus Dei in primerjanj z verskimi ločinami. Zagovorniki Opusa Dei napade odbijajo s trditvami, da je telesno kaznovanje tradicionalni katoliški postopek, ki je sicer res običajen tudi za verske ločine, vendar te od Opusa Dei ločuje njegova posvetna miselnost in poudarek na življenju po zapovedih katoliške vere.
Od numerarov nižja stopnja so pridruženi člani, aggregati. Prav tako so zavezani k celibatu, vendar navadno ne živijo znotraj ustanov organizacije ter tej niso na voljo za preselitev, ker morajo, denimo, skrbeti za člana družine ali pa upravljati podjetje. Ostale obveze so dokaj podobne kot pri numerarih.
Supernumerari so najmanj zavezani organizaciji. Lahko so poročeni in lahko živijo, kjerkoli hočejo. Predstavljajo večino članstva in organizaciji pomagajo v mejah okoliščin, v katerih živijo. Kljub temu niso drugorazredni člani.
Tako ženska in moška veja organizacije imata takšno razdelitev članstva. Čeprav ženske, četudi so numerari, ne morejo biti posvečene v duhovniški stan, prejemajo enako filozofsko in teološko izobrazbo kot moški člani.
V ženski veji obstajajo še pomočnice numerarov. Te skrbijo za hišna opravila v centrih Opusa Dei.
[uredi] Zanimivosti
V priljubljenem romanu Dana Browna Da Vincijeva šifra je Opus Dei prikazan negativno, po mnenju organizacije tudi napačno, zato je oblikovala odziv na roman, dosegljiv na uradni spletni strani [1].
Pomoč ljudem, ki želijo izstopiti iz te sekte ali so pod psihičnim ali kakršnim koli pritiskom in so izstopili, ali želijo izstopiti,kakor tudi njihovim družinskim članom (staršem predvsem), nudi nevladna organizacija ODAN (Opus Dei Awareness Network - http://www.odan.org/)
[uredi] Literatura
- Robert Hutchison: Opus Dei (v slovenščino prevedel Andrej Poznič), 2002, Ljubljana, COBISS.SI-ID: 121031168
[uredi] Zunanje povezave
- Uradna stran organizacije
- http://www.jesusdecoded.com/catholicchurch7.php
- Kritični članki iz Mladine
