Kočevarji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kočevarji ali Kočevski Nemci so bili bivša nemško govoreča skupnost, ki je živela na Kočevskem, na nemškem jezikovnem otoku, katerega središče je bilo mesto Kočevje.

V prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani (grofje iz zgornje Koroške) naselili nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske. Razlog tega naj bi bil, da so se prej tisti kmetje uprli proti svojim fevdalnim gospodarjem. Naselitveno področje, ki je bilo pred nemško kolonizacijo domala brez prebivalstva, je obsegalo površino 860 km² in 177 naselj. Kočevarji, ki so živeli skromno kot kmetje, deloma pa tudi kot kramarji, so ohranjali svoje zgornjenemško narečje skozi šest stoletij. V drugi polovici devetnajstega stoletja je bilo 28000 Kočevarjev, najvišje število v zgodovini. Zaradi revščine so se mnogi izselili v ZDA, po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 pa tudi zaradi političnega pritiska na nemško manjšino. Leta 1940 je število kočevskih Nemcev znašalo le še 12500.

Po napadu sil osi na Jugoslavijo so Kočevsko zasedli Italijani. Zaradi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem so leta 1941 preselili prebivalstvo Kočevskega v Posavje (Krško, Brežice), ki je bilo zasedeno s strani nemškega Wehrmachta, in iz katerega so nemške oblasti nasilno izgnale pribl. 20000 Slovencev v Nemčijo ter v Srbijo. Le nekaj sto Kočevarjev se je uspešno izogibalo preselitvi.

1945 so morali skoraj vsi Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili, so jugoslovanske oblasti na osnovi AVNOJskih sklepov razlastile in potem izgnale. Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih, predvsem v Strnišču (Sterntal) in Teharjah (Tüchern).

V mesto Kočevje in okolico so po vojni naselili predvsem Slovence, poleg tega pa tudi priseljence iz drugih delov Jugoslavije. Večine kočevskih vasi (112 od 177) pa niso obnovili, od 123 cerkva na Kočevskem jih je ostalo le 28. Morda tisoč Kočevarjev je ostalo v Sloveniji, od tega nekaj sto na Kočevskem. Zaradi političnega pritiska po vojni so večinoma opustili svojo etnično identiteto. V zadnjih popisih prebivalstva je le malo več kot dvajset ljudi v občini Kočevje navedlo nemščino kot materni jezik.

Po osamosvojitvi Slovenije so potomci Kočevarjev ustanovili dve društvi: Društvo Kočevarjev staroselcev s sedežem v Občicah (občina Dolenjske Toplice, na skrajnem vzhodu bivšega jezikovnega otoka) ter Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler v Ljubljani.

[uredi] Zunanje povezave

• Društvo Kočevarjev staroselcev
• Dr. Mitja Ferenc: Kočevska – pusta in prazna
• Pokrajinski Muzej Kočevje
• Nemci, ki so bili partizani (mladina.si)

[uredi] Literatura

• Troha, Z. (2004). Kočevski Nemci - partizani [fotografije Zdravko Troha, Pokrajinski muzej Kočevje, Arhiv Slovenije]. Ljubljana: Slovensko kočevarsko društvo Peter Kosler. ISBN 961-91287-0-2
• Ferenc, M. (2006). Kočevska, pusta in prazna - Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. ISBN 961-618-380-X