Jean-Luc Godard
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jean-Luc Godard, francosko-švicarski filmski režiser, * 3. december 1930, Pariz.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Jean-Luc Godard izhaja iz meščanske družine. Njegov oče je bil zdravnik in lastnik neke švicarske privatne klinike. Jean-Luc je leta 1953 dobil tudi švicarsko državljanstvo.
Osnovno šolo je obiskoval v Nyonu, gimnazijo pa po ločitvi staršev deloma tudi v Parizu. Leta 1949 je pričel študij etnologije na pariški univerzi Sorbonne. Kot študent se je pričel zanimati za film, na univerzi je spoznal tudi filmskega teoretika Andreja Bazina, ki je nanj pomembno vplival.
Leta 1950 je Godard ustanovil svojo filmsko revijo, ki pa je po petih številkah prenehala izhajati. Tako je leta 1952 pričel pisati filmske kritike za Cahiers du cinéma.
Po prvem spodletelem poskusu je leta 1954 vendarle posnel svoj prvi film, Opération beton - o gradnji nekega jeza v Švici. Tam je namreč honorarno delal kot gradbeni delavec.
Leta 1960 je postal Godard svetovno znan s filmom À bout de souffle. S pomočjo istega filma je uspešno kariero začel tudi glavni igralec Jean-Paul Belmondo.
Njegov sedmi film, Le petit soldat iz leta 1963, je za razliko od prvenca razplamtel tudi politično debato. Film je namreč obravnaval tematiko vojne v Alžiriji in je bil zaradi tega prepovedan. Šele dve leti kasneje so ga lahko spet predvajali v Franciji.
Tudi kasneje, predvsem po letu 1968, je Godard rad provociral z družbeno kritiko v svojih filmih. Skupaj s socialističnim teoretikom Jeanom-Pierrom Gorinom je ustanovil Skupino Dziga Vertov, ki se je uprla komercialnemu filmu in snemala revolucionarne filme.
Godard se je v osemdesetih letih posvetil samorefleksiji - Nouvelle Vague iz leta 1989 tematizira istoimensko filmsko smer, za čigar ustanovitelja velja prav Godard.
Jean-Luc Godard je tudi danes še zmeraj aktiven, četudi njegovim avantgardnim filmskim izdelkom v sodobni komercialno usmerjeni kinematografiji le stežka uspe priti v prikazovalno shemo. Vendar njegove novejše filme še zmeraj radi redno prikazujejo na filmskih festivalih.
[uredi] Godardov stil
Godard je eden od vodilnih predstavnikov novega francoskega vala ali Nouvelle Vague ter predstavnik Teorije avtorjev (Theorie des auteurs).
Njegovi filmi so med drugim znani po prosti, eksperimentalni obliki. Godard se je uprl fiksnim pravilom klasičnega hollywoodskega filma. To je storil na primer z eksperimentiranjem pri snemanju dialogov. Njegovi filmi so pogosto kolaži resničnosti. Rad uporablja tudi jump-cut, ki je postal znan predvsem po zaslugi Stanleya Kubricka (jump-cut scena s kostjo-vesoljsko ladjo v 2001: Odiseja v vesolju).
Godard v svoje filme rad vceplja elemente dokumentarnih filmov. Njegovi liki recimo često odgovarjajo na vprašanja v intervjuvih (na primer lik Parvulesca v A bout de souffle). Zgodba se, predvsem v njegovih prvih filmih, pogosto prekine z glasbenimi vložki ali nenadnimi, vendar nadalje neargumentiranimi streljanji. Vse v skladu z njegovo ljubeznijo do ameriškega žanrskega filma. Godard v svojih filmih pogosto raziskuje tudi pomen pisave in njen vizualni učinek.
[uredi] Citat in kontracitat
Fotografija je resnica. In film je resnica, (ki se ponovi) 24 krat v sekundi. (Le petit soldat) - JEAN- LUC GODARD
Celovečerni film je 24 laži na sekundo. MICHAEL HANEKE v Cannesu, leta 2005
[uredi] Filmi (izbor)
- 1954: Opération Beton
- 1959: À bout de souffle
- 1961: Une femme est une femme
- 1962: Vivre sa Vie
- 1963: Le petit soldat
- 1963: Le Mépris
- 1964: Bande à part
- 1965: Alphaville, une étrange aventure de Lemmy Caution
- 1965: Pierrot le fou
- 1967: La Chinoise
- 1990: Nouvelle Vague
- 1991: Allemagne 90 Neuf Zéro
- 1998: Histoire(s) du cinéma
- 2001: Éloge de l'amour
