Gornja Radgona
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Gornja Radgona | |
|---|---|
 |
|
| Zemljevid: | Najdi.si, Geopedia.si |
| Nadmorska višina: | 209.3 m |
| Število prebivalcev: | 3259 |
| Poštna št./pošta: | 9250 Gornja Radgona |
| Občina: | Gornja Radgona |
| Pokrajina: | Štajerska |
| Statistična regija: | Pomurska regija |
| Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002. | |
Gornja Radgona je slovensko mesto ob meji z Avstrijo, sedež istoimenske občine, župnije in upravne enote. Leži na desnem bregu Mure ob magistralni cesti Murska Sobota-Maribor.
Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča (265 m); od tod tudi ime »Gornja«. Pred letom 1918 je bila upravno povezana z danes avstrijsko Radgono (nemško Bad Radkersburg); leta 1907 je postala trg, po letu 1945 pa mesto. Slovenijo in Avstrijo povezuje čez Muro »most prijateljstva« iz leta 1969, ki je mednarodni mejni prehod.
Gornja Radgona ima pretežno kmetijsko zaledje z razvito vinogradniško industrijo. V mestu vsako leto organizirajo radgonski kmetijski sejem, največjo tovrstno prireditev v Sloveniji.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Najdbe in sledovi neolitske naselbine na Grajskem griču pričajo o obstoju v času kulture žarnih grobišč. Najdišča pri pri opekarni govorijo o domnevi, da je stalo tu manjšo rimsko naselje. Župnija je spadala pod salzburški patronat in je bila ustanovljena v dobi Spanheimov v prvi polovici 12. stoletja.
Sama zgodovina Gornje Radgone sega v 12. stoletje, saj je nastalo naselje pod Ratigojevim gradom. Kralj Otokar II. Premysl je po letu 1265 na Murinem otoku ustanovil sedanjo Radgono, ki se omenja leta 1265 kot trg in leta 1299 kot mesto, stara naselbina pa se je spremenila v njeno predmestje. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča (265 m) in pomola Slovenskih goric, ki loči Apaško od Murskega polja.
Zaradi pomembne lokacije pri reki Muri je bilo naselje v 12. in 13. stoletju skupaj z Radgono večkrat prizadeto zaradi napadov Madžarov, v 15. in 16. stoletju pa zaradi turških vpadov. Velika nadloga v začetku 18. stoletja so bili Kruci.
Leta 1605 je hudo narasla Mura in prizadela obema Radgonama ogromno škode, kugo pa je doživljala domala vsaka generacija. Najhuje je bilo leta 1680, ko je ostalo mnogo hiš brez stanovalcev.
Na lahni vzpetini pri opekarni so bile vislice, ki so jih odstranili šele leta 1800.
Gornja Radgona je postala leta 1907 trg, po zadnji vojni pa mesto. Pred letom 1918 je bila upravno povezana z Radgono. Star leseni most med Radgonama so po izredno hudem zimskem mrazu, februarja 1929 ob odjugi nakopičene gmote ledu uničile. Drugi leseni most, pa je bil zgrajen šele leta 1932. Ugodna geografska lega, medsebojni gospodarski stiki (sodelovanje obeh strani pri ubranitvi pred poplavami, požarih, pomembni tranzitni stiki) so narekovali skupno graditev mostu, ki sta ga 12. oktobra 1968 slovesno odprla jugoslovanski predsednik Tito in takratni predsednik avstrijske republike Jonas.
Med slovensko osamosvojitveno vojno, je bil radgonski mejni prehod prizorišče večjega spopada.
[uredi] Grad in mestno jedro
Na grajskem griču je bila najdena naselbina iz časa mlajše stopnje kultur žarnih grobišč, blizu nekdanje opekarne pa stekleni pokop iz starejše železne dobe. Radgonski grad (Rategoyspruch) je prvič omenjen leta 1211, sedanjo podobo mu je dal leta 1775 grof Leopold Herberstein. Zadnji lastniki grofje Chorinsky so ga leta 1931 prodali z opremo vred banski upravi. Grad je zdaj v zasebni lasti in ga preurejajo v reprezentančni objekt. Z gradu je lep razgled po Pomurju in avstrijskem Grabenlandu.
V starem mestnem špitalu iz leta 1614 domuje muzej z etnološko zbirko in s prikazom osvobodilnega gibanja v občini. Pri muzeju so ostanki spomenika Svetilnik miru; nemški nacisti so ga aprila 1941 porušili, vendar so bili ostanki kasneje spet sestavljeni.
Nasproti nekdanjega hotela Grozd je poznogotsko znamenje iz leta 1525 z mlajšim kipcem sedečega Kristusa.
V čereh podnožja starega mostu čez Muro je vzidan radgonski grb.
[uredi] Vinarstvo
V mestu je sedež podjetja Radgonske gorice, ki ima v Radgonsko-Kapelskih goricah nad 320 ha vinogradov, v mestu pa klet za 2,6 milijona litrov vina. Tu je že leta 1852 domačin Alojz Klenošek izdeloval peneče se vino, leta 1882 pa je švicarski priseljenec Clotar Bouvier ustanovil podjetje za izdelovanje šampanjca iz domačega vina po francoskem načinu.
Na Šlebingerjevem bregu številka 14 uspeva ena najdebelejših in najstarejših trt v Sloveniji. Glavno deblo z obsegom 72 cm sestavljajo 4 po cepljenju med seboj združena stebla.
V radgonskih kleteh na leto napolnijo okrog 300.000 steklenic zlate penine, ki jo pridobivajo na klasični način, in srebrne penine, ki jo proizvajajo na industrijski način. Med pridelanimi tihimi vini ima posebno mesto dišeči traminec, najbolj uveljavljena blagovna znamka pa je kakovostno, »od sonca razvajeno«, vino janževec.
