Fotoaparat
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fótoaparát (okrajšava za fotografski aparat) ali fotografska kamera (iz angleškega izraza camera), je naprava za zajemanje svetlobe, ki ima na enem koncu objektiv za ustvarjanje svetlobne slike, na nasprotnem pa enoto za njeno shranjevanje.
Danes so v rabi različne vrste fotoaparatov, delimo jih lahko po formatu svetlobnega tipala in/ali filmskega traku; vse te skupaj pa še glede na shranjevalni medij. Analogni fotoaparati svetlobo iz objektiva sprejemajo na filmski trak, medtem ko digitalni za to uporabljajo svetlobna tipala iz fotosenzorjev, podatke pa zapisujejo na različne pomnilniške medije. Po končanem fotografiranju je treba pri analognih fotoaparatih razviti (negativni) film in šele s tega narediti fotografije na papir. Neposredno s filma je mogoče vsak posnetek preslikati v digitalno obliko.
Vsebina |
[uredi] Delitev fotoaparatov
[uredi] Mobilni fotoaparati
Digitalne kamere tega razreda uvrščamo med naprave z nižjo ločljivostjo. Na splošno lahko izdelajo slike z ločljivostjo do 2MP, pri velikosti 1600x1200 pik, vendar številni izdelovalci ponujajo tudi kamere z še višjo ločljivostjo. Slike so primerne za pošiljanje razglednic, prikazovanje na zaslonu in uporabo po spletu. Odtisi so zaradi slabe kakovosti kamer slabši, prav tako niso razvidne podrobnosti. Objektiv s povečavo imajo le redki telefoni.
Tovrstne kamere so namenjene splošni in nezahtevni uporabi, pri kateri je bolj pomembno zabeležiti nek dogodek, kot pa posneti kakovostno fotografijo.
[uredi] Kompaktni fotoaparati
Kompaktni fotoaparati so najmanjši, najlažji, najcenejši in tudi daleč najenostavnejši za uporabo, zato so najbolj razširjeni.
Fotoaparati tipa »nameri in sproži«, ki so bili do nedavnega na trgu prekladajoči, nimajo prikazovalnika LCD, pri fotografiranju z njimi vidimo prizor skozi od objektiva ločeno iskalo, ker je velika slabost teh kamer. Skozi ločeno iskalo nikoli ne vidimo točno tistega, kar bo potem na sliki. Napaka, imenovana paralaksa, nastane zaradi razmika med iskalom in objektivom. Z nižanjem cen in napredkom tehnologije danes fotoaparate tipa »nameri in sproži« izrivajo naprednejši aparati iz srednjega cenovnega razred, z zaslonom LCD ki služi kot iskalo in pregledovalnik slik.
Vsi kompaktni fotoaparati imajo fiksen objektiv, ki ga ni mogoče sneti z aparata in zamenjati z drugim. To je za zahtevne fotografe velika ovira, amaterjem pa prihrani odstranjevanje nadležnega prahu na svetlobnem tipalu.
[uredi] Hibridni fotoaparati
Profesionalni kompaktni fotoaparati se od preprostejših razlikujejo v boljši kakovosti in dodatnih funkcijah. Zahtevnim fotografom ponujajo skoraj enake možnosti kot boljši zrcalno-refleksni fotoaparati.
Tovrstne kamere imajo močnejše ohišje, ki zadošča pogosti uporabi v različnih pogojih. Svetloba tipala ponavadi sestavlja 5 ali več milijonov senzorjev, kar zagotavlja lepši izris na zaslonu ali tiskanih publikacijah. Med funkcijami najdemo popolno kontrolo zaslonke, velik razpon občutljivosti ISO in nastavitev beline. Za dobre posnetke je potrebno vsaj osnovno znanje fotografskih tehnik, ker fotoaparati večinoma ne vključujejo algoritmov za boljšo osvetlitev, ipd. Omogočajo uporabo različnih vrst baterij, pomnilniških medijev in dodatkov (močnejša bliskavica, filtri, pritrdljivi objektivi) ali pa od preprostih odstopajo zaradi posebnosti (npr. vrtljiv zaslon in vrtljiv objektiv, 25 MP tipalo).
Ena izmed prednosti je tudi elektronsko kukalo, kar onemogoča paralakso
[uredi] Zrcalno-refleksni fotoaparati
.jpg/200px-Canon_EOS_300D_(1).jpg)
V zgornjem kakovostnem razredu je danes največ zrcalnih fotoaparatov z avtomatskim ostrenjem slike. Poglavitna značilnost teh fotoaparatov je neposredno upravljanje z objektivom. Majhno zrcalo v aparatu odbija svetlobo iz objektiva navzgor na prizmo, ki pravilno obrnjeno sliko posreduje v iskalo, da lahko vnaprej vidimo kaj bo na sliki, tik pred zajemanjem posnetka pa se zasuka navzgor in sliko posreduje na tipalo.
Med vsemi današnjimi fotoaparati so ravno zrcalno-refleksni vsesplošno uporabni, saj ga lahko z širokim naborom objektivov in dodatkov (npr. ločena elektronska bliskavica, meh in predleče za bližinske posnetke, okularji z dioptrijo, telekonverterji, žični in daljinski sprožilec) uporabljamo za vse zvrsti fotografije: portretno, krajinsko, makro, športno-reportažno in reklamno fotografijo. Seveda obstajajo aparati, ki nekatere stvari naredijo bolje od zrcalno-refleksnega, denimo velike povečave brez geometričnega popačenja pri fotografiranju arhitekture, za kar so veliko primernejše profesionalne mehovke.
Fotografiramo lahko popolnoma avtomatsko ali pa večino opravimo ročno. Izbiramo lahko med nastavitvijo zaklopa, osvetlitvenega časa, izbiramo moč bliskavice, nastavimo način beline ... Uporabnik ima med popolno avtomatiko – primerno za začetnike, vajene kompaktnih aparatov – in povsem ročnimi nastavitvami še vrsto vmesnih pred nastavljenih možnosti.
[uredi] Objektivi
Objektiv (angl. lens) je optična naprava, ki prikaže sliko objekta; sestoji iz zaslonke in iz cevastega plastičnega ali kovinskega ohišja, v katerem je več zbiralnih in razpršilnih leč iz prozornih snovi in različnih lomnih količnikov. Za kakovost fotografskega posnetka je objektiv odločilnega pomena, kot celota pa svetlobo vedno zbira, nikoli razpršuje.
Objektivi imajo lahko fiksno ali spremenljivo žariščno dolžino. Če ima objektiv spremenljivo žariščnico ima možnost povečave, t.i. zum (angl. zoom).
Med najvažnejšimi podatki objektiva sta žariščna dolžina (razdalja med optičnim središčem leče in njenim žariščem), pri objektivih s povečavo pa njen razpon in svetlobna jakost.
Pri boljših fotoaparatih lahko objektive menjamo. Taki objektivi so praviloma boljši in dražji od tovarniško pritrjenih. Kot rečeno, imajo lahko fiksno ali pa spremenljivo žariščno dolžino. Prednost prvih je, da jih je lažje izdelati in je razmerje med ceno in kakovostjo zatorej pri njih ugodnejše, lahko imajo precej večjo svetlobno jakost, so relativno lažji, v povprečju imajo tudi boljšo sliko (ostrina in geometrijska pravilnost slike). Njihova slabost je ta, da potrebujemo za vsako žariščno dolžino poseben objektiv, čemur pa se izognemo z zumskim objektivom. Ta je ponavadi dražji, ima slabšo svetlobno jakost ali pa je zaznavna popačenost.
[uredi] Galerija starih fotoaparatov
 Fotoaparat na meh in plošče |
 Star studijski fotoaparat (za portrete) |
 Fotografski aparat Leica II, model iz leta 1932 |
[uredi] Viri
- Ralph E. Jacobson, Sidney F. Ray, Geoffrey G. Attridge, Norman R. Axford,The Manual of Photography, Photographic and digital imaging, Focal Press 2000
