Dinastija Ming
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dinastija Ming je bila kitajska vladarska dinastija med leti 1368 in 1644. Bila je zadnja etnično hanska kitajska dinastija, ki je nasledila mongolsko dinastijo Yuan, oblast pa je predala mandžurijski dinastiji Qing. Država dinastije Ming (kitajsko: 明朝; pinyin: míng cháo) se je imenovala tudi Veliki imperij Mingov (大明帝国). Čeprav je Peking, glavno mesto Mingov, leta 1644 padel, so ostanki mingovskega prestola in moči (zdaj znani kot Južni Ming) preživeli do leta 1662.
Ta dinastija se je začela kot čas kulturnega razcveta, s kitajskimi trgovci, ki so raziskali ves Indijski ocean in z vzponom kitajske umetnosti, še posebno proizvodnje porcelana, v neslutene višave. Kitajci se začetkov dinastije spominjajo kot čas miru in blaginje. »Ming« sicer pomeni svetel.
Pod vladavino Mingov je bila med drugim zgrajena ogromna vojna mornarica in vojska, s štirijambornimi ladjami z nosilnostjo 1500 ton in pehoto z milijonom vojakov. Vsako leto so v severni Kitajski pridobili preko 100.000 ton železa, v tistem času pa so številne knjige tiskali s tiskarskimi stroji. Zgodnja mingovska Kitajska je bila v svojem obdobju najnaprednejša država na Zemlji. Ljudstvo je med njeno naslednico, dinastijo Qing, močno nasprotovalo vladavini »tujcev« in obnova dinastije Ming je služila za mobilizacijo ljudstva vse do sodobne dobe.
 |
Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi. |
