Sveti Avguštin
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Sv. Avguštin | |
|---|---|
 Upodobitev sv. Avguština v Lateranski baziliki, 6. stol. |
|
| cerkveni učitelj, doctor Caritatis | |
| Rojstvo | 13. november 354, Tagaste (danes v Alžiriji) |
| Smrt | 28. avgust 430, Hippo Regius (danes v Alžiriji) |
| Priznavanje | Rimskokatoliška Cerkev in tudi večina drugih Cerkva |
| Večje svetišče | Pavija |
| God | 28. avgust |
| Atributi | škofovska oprava, knjiga, goreče srce |
| Zanimivost | 386 spreobrnjen iz manihejstva |
Sveti Avguštin[1] (latinsko Augustinus), največji latinski cerkveni oče, cerkveni učitelj, rimski cerkveni pisatelj in filozof, * 13. november 354, Tagaste (danes Souk-Ahraz, Alžirija), Numidija, Rimsko cesarstvo, † 28. avgust 430, Hippo Regius, (danes Annaba, Alžirija), Rimsko cesarstvo.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Avguštin se je rodil leta 354 v mestu Thagaste v Severni Afriki, materi Moniki in očetu Patriciju. Izobraževal se je v Kartagini in se tu zaposlil kot profesor retorike, kasneje še v Rimu in Milanu. V študentskih letih je sledil manihejski veri. Živel je izredno boemsko življenje, od leta 371 je živel v zunajzakonski skupnosti. Leta 372 dobi sina Adeodata (od Boga dan). Mati mu je nato določila za ženo primernejše dekle, ki pa še ni bila godna za ženitev, tako si je Avguštin med čakanjem dobil drugo priležnico. Prva, s katero je dobil sina, se je vrnila v Afriko in Avguštinu obljubila zvestobo in vzdržnost do konca življenja, dejanje, za katero Avguštin takrat še ni bil sposoben zbrati poguma, kar je pozneje pogosto obžaloval. Iz manihejstva se spreobrne leta 386 v Milanu. Še prav posebej nanj vpliva Pismo Rimljanom. Svoje spreobrnjenje opisuje v delu Izpovedi. Na veliko noč leta 387 se krsti in vrne v Afriko, kjer je ustanovil meniško skupnost. Leta 395 je bil posvečen v škofa v Hiponu, kjer je preostanek življenja preživel popolnoma predan Bogu. Kot škof umre leta 430 med vandalskim obleganjem Hipona. Svojemu samostanu zapusti Regulo, ki so jo v 12. stoletju prevzeli avguštinci. Kmalu po smrti ga povzdignejo v svetnika. Uvrščamo ga v patristično obdobje.
V pravoslavnih Cerkvah, ki ne priznavajo vseh njegovih naukov, je navadno imenovan blaženi Avguštin. Številni protestanti ga imajo za duhovnega začetnika protestantizma, saj je imel velik vpliv na začetnika protestantizma Martina Lutra, ki je bil avguštinski redovnik.
Avguštinova dela se odlikujejo po izvirnosti. Pisal je po načelu, da to, kar živi, tudi misli in obratno. Njegovo glavno vodilo je problem človekove eksistence. Njegov najvišji princip je Bog, ki je izvir vseh stvari in najvišje dobro. Božji razum je mnogo večji od človekovega omejenega razuma, zato je potrebno verovati v verske resnice oziroma dogme.
[uredi] Filozofija
Uvrščamo ga med prve odločilne filozofe krščanskega srednjega veka. Njegova odlika je v eksistencialni doslednosti krščanske misli. Za celotno filozofijo notranjega sveta je zelo pomemben pojem spomina (memoria). Je vezana prvina, ki povezuje zunanje, notranje in najbolj notranje področje. Povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost v stalno navzočnost. Spomin je tako najbolj pomemben za dojemanje najbolj notranjega jedra vsake stvari. Njegova filozofija je imela izreden vpliv na srednjeveško sholastično filozofijo.
[uredi] Govorica
Z Avguštinom znova nastopi zgodovinska podoba logosa kot temelja eksistencialne biti, ki jo zmore brati človeški um. Sredstvo pri tem je govorica. Njegov uvid ne pomeni samo racionalnega zrenja, ampak intelektualno dejavnost, s katero odkrivamo temelje lastne biti. Razlikuje tri področja človeka: zunanje, notranje in najbolj notranje.
[uredi] Etika
Etika je pri njem usmerjena v življenje po smrti, kjer bo človeku poplačano za zmerno moralno življenje. Glavne vrline ostajajo enake kakor pri Platonu (hrabrost, zmernost, pravičnost, modrost). Doda pa jim še tri glavne krščanske vrline : vera, upanje, ljubezen. Na področju etike poda tudi pomembno vprašanje svobodne volje. Bog sicer ve, kdo bo odrešen, vsak pa se po svoji volji odloča, kako bo živel.
[uredi] Bog
Boga pojmuje kot osebo. Je transcendenca človekove osebe, ki jo doživljamo v osebnem odnosu do njega. Človek je podoben Bogu po svoji osebi, obenem pa Bog presega človeka in je temelj njegove osebe. Bog je višek človekove mišljenjske dejavnosti. Priznava, da so zakramenti Cerkve Kristusovi zakramenti. On jih je ustanovil, zato je tudi njihov glavni podeljevalec.
[uredi] Ekleziologija
Misel o občestvu svetih ima pri tem temeljno vlogo. Cerkev vidi kot ljudstvo na poti k nesmrtnosti. Cerkev je podoba Kristusovega skrivnostnega telesa. Sveti Duh je duša tega telesa.
[uredi] Dela
Do leta 390 je napisal Proti akademikom (to je skeptikom; Contra Academicos), Red (De ordine - vprašanje dobrega in zla v svetu in človekovem življenju), Samogovori (Soliloquia), Življenje v sreči (De beata vita), O svobodni izbiri (De libero arbitrio) Vsa ta dela so napisana po spreobrnenju.
Najpomembnejše Avguštinovo delo De civitate Dei, O božjem mestu (412-426) je teologija in filozofija zgodovine.
Izpovedi (Confessiones) so eno izmed velikih del svetovne literature. Delo predstavlja sintezo antične in krščanske kulture, antičnega in krščanskega človeka. V Izpovedih je poskusil zgnesti vse bogastvo in siromaštvo človekovega duha in srca. Vseh trinajst knjig je ena velika zahvalna molitev. Izpovedi so čisto svojevrstno literarno delo. Po snovni strani je delo avtobiografija, zadnje tri knjige pa razlagajo zgodbo stvarjenja in vključujejo razmišljanja kozmičnih razsežnosti. Med prvimi desetimi knjigami pa je treba ločiti prvih devet knjig, ki opisujejo Avguštinovo življenje do materine smrti, in deseto, ki poudarja pisateljevo duševno stanje. Sovretov prevod Izpovedi smo Slovenci dobili leta 1932.
Prvi tiskani slovenski prevod Avguština smo dobili leta 1849. V Zgodnji Danici ga je objavil Mihael Stojan. Pred tem časom obstajajo rokopisni prevodi predvsem njegovih govorov.[2]
[uredi] Literatura
- Avguštin, Izpovedi (prevod Anton Sovre), Celje 1984
- Juhant, Janez, Zgodovina filozofije, Ljubljana 2001
- Adalbert G. Hamman, Korenine naše vere, Ljubljana 1993
[uredi] Prevodi v slovenščino
- Govori o Janezovem evangeliju (prevod Franc Ksaver Lukman), 1943 (COBISS) (COBISS)
- Knjiga o veri, upanju in ljubezni (prevod Franc Ksaver Lukman), 1959 (COBISS)
- Izpovedi (prevod Antona Sovreta pregledal Kajetan Gantar), 2003 (COBISS)
- Učitelj (v: Bog, učitelj, gospodar; prevod Nataša Homar), 1991 (COBISS)
- Zakonski stan in poželenje (prevod Nataša Homar), 1993 (COBISS)
- O svobodni izbiri (prevod Nataša Homar), 2003 (COBISS)
- Proti akademikom (prevod Primož Simoniti), 2006 (COBISS)
[uredi] Navedki
| “ | Ljubezen do bližnjega vključuje tudi ljubezen do sebe.[3] | ” |
| “ | Moja duša naj te hvali, da te bo ljubila, in izpoveduje naj ti tvoja usmiljenja, da te bo hvalila.[4] | ” |
