Alžirija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

الجمهورية الجزائرية الديمقراطية الشعبية Al-Jumhurīyah al-Jazā’irīyah ad-Dīmuqrāṭīyah ash-Sha’bīyah Ljudska demokratična republika Alžirija
Zastava
Geslo: من الشعب و للشعب (Arabsko: »Revolucija od ljudi za ljudi«)
Himna: Kassaman (Arabsko: Zaobljuba)
Glavno mesto		Alžir[1] 36°42′N, 3°13′E
Največje mesto		Alžir
Uradni jeziki		Arabščina (poslovni jezik je francoščina - precej se govori od režima prezrti Tamazight)
Upravljanje		Demokratična republika
-	Predsednik	Abdelaziz Bouteflika
-	Predsedniški minister	Abdelaziz Belkhadem
-	voda (%):	zanemarljiv
Prebivalstvo
-	ocena 2005:	32.854.000 (35.)
-	štetje 1998:	29.100.867
BDP (PKM)		ocena 2005
-	skupaj:	$237,684 billion (38.)
-	na prebivalca:	$7.189 (86.)
HDI (2003)		0,722 (srednja) (103.)
Valuta		Alžirski dinar (DZD)
Časovni pas		CET (UTC+1)
-	poletni (DST):	CET (UTC+1 ne upoštevajo)
Klicna koda		+213

Ljudska demokratična republika Alžirija je država v severni Afriki, ki na severu meji na Sredozemsko morje, na severovzhodu na Tunizijo, na vzhodu na Libijo, na jugovzhodu na Niger, na jugozahodu na Mali in Mavretanijo, ter na zahodu na Maroko.

[uredi] Zgodovina

Alžirija, srednja med deželami Magreba, je tista, ki je od vseh treh najmanj znana. Res je, da je za Sudanom druga največja afriška država in da je po krvavi vojni za neodvisnost odigrala pomembno vlogo v mednarodni politiki, toda njene naravne lepote, kulturno raznolikost in zgodovinsko bogastvo je turizem šele začel odkrivati.

Iz imena glavnega mesta Alžira izpeljano ime dežele lahko razložimo tako, da razumemo Alžirijo kot širše zaledje mesta Alžira. Preostala tri večja mesta so postala kolikor toliko pomembna šele z industrializacijo po pridobitvi neodvisnosti.

Samo ime glavnega mesta (arabsko: El Jazair) pomeni preprosto "Otoka" in se nanaša na dva majhna otoka, ki ležita pred starim delom mesta Alžira. Tako kot številna druga severnoafriška mesta je tudi Alžir nastal iz rimskega naselja.

Berberski domačini so imeli že v 3. in 2. tisočletju pr.n.št. visoko razvito kulturo z lastno pisavo, ki jo v nespremenjeni obliko še danes uporabljajo Tuaregi. Od 12. stoletja pr.n.št. so Feničani iz vzhodnega Sredozemlja tudi na obali današnje Alžirije ustanavljali trgovske kolonije, ki pa so prišle po propadu feničanskih matičnih mest pod vladavino mogočne trgovske sile Kartagine. Potem ko so Rimljani leta 146 pr.n.št. Kartagino razdejali in si podredili numidijska kraljestva, so postala mesta z zaledjem vred rimska provinca (46 pr.n.št.). Številne, deloma dobro ohranjene razvaline rimskih garnizijskih mest in drugih naselij (Timgad, Djemila, Tipasa itd.) pričajo o razcvetu dežele pod Rimljani. Rimljanom so po zatonu njihove države sledili Vandali (429 - 534) in Bizantinci (od 534), ki pa niso zmogli zadržati vdora Arabcev. V islam spreobrnjeni Arabci so se sredi 7. stoletja razširili iz Egipta na zahod in si nekaj desetletjih podredili ves Magreb. Od leta 1519 je bila Alžirija pod turško oblastjo, pozneje pa je dokončno postala del osmanskega cesarstva. Turki so Alžir povzdignili v glavno mesto dežele, ki so jo obvladovali, in utrdili so njene meje na vzhodu in zahodu. Vsekakor pa so komajda kaj vplivali na njeno notranjost.

Preden so Francozi osvojili Alžirijo, je od leta 1816 odšlo tja nekaj angleških in francoskih kazenskih ekspedicij proti turškim morskim roparjem. Junija 1830 je zahodno od Alžira naposled pristala francoska armada, ki je štela 37000 mož, in v nekaj tednih zasedla mesta Alžir, Oran (Vahran) in Annabo (Bone, Annabah). Ko pa so Francozi začeli širiti območje svoje oblasti, je Amir Abd Al Kader (1808 - 1883) organiziral oborožen odpor in vodil proti Francozom "sveto vojno". Francozi so osvojili ves sever dežele z oddaljenim zaledjem Tellskega Atlasa vred šele leta 1847. Emir se jim je moral ukloniti, vendar ga odtlej slavijo kot alžirskega narodnega junaka.

Že v štiridesetih letih 19. stoletja so začeli Alžirijo počasi kolonizirati francoski naseljenci, ki so z domačo delovno silo uredili velika kmečka posestva. V znamenje trajne lastninske pravice je že francoska ustava iz leta 1848 razglasila Alžirijo za "francosko ozemlje", torej za del matične domovine. Ko so Francozi leta 1870 izgubili vojno z Nemci, je prišel v Alžirijo nov val priseljencev, okrog 500 000 Alzačanov in Lotarinžanov, ki so nato povečali predvsem vinogradniške površine. Francozi so med letoma 1880 in 1920 vzpostavili nadzor nad vso alžirsko Saharo z več kazenskimi ekspedicijami proti upornim Tuaregom. Število Evropejcev v Alžiriji je nenehno raslo zaradi novih priseljencev in je v tridesetih letih doselo milijon, od katerega pa je bila samo polovica francoskega izvora.

Evropejce je začetek vstaje 1. novembra 1954 presenetil približno toliko, kolikor je bila narodna zavest med domačini manjša kot v protektoratih Maroku in Tuniziji. Francozi sprva sploh niso bili pripravljeni popuščati političnim zahtevam Alžircev in so odgovorili na ustanovitev Fronte za nacionalno osvoboditev (FLN) z najbolj grobimi policijskimi in vojaškimi ukrepi. Charles de Gaulle (1890 - 1970), ki je prišel maja 1958 na oblast tudi s podporo alžirskih Francozov, je moral kmalu spoznati, da je spopad mogoče rešiti samo s političnimi sredstvi. Zato se je začel pogajati s FLN oziroma njeno vlado v tujini. V zadnjem obdobju vojne francoska vojska skorajda ni več nastopala, zato pa je teroristična "tajna armada" OAS evropskih priseljencev poskušala z uničevanjem in atentati pustiti za seboj čimveč ruševin in politične zmede. Ko so marca 1962 sklenili pogodbo o neodvisnosti, so Francozi v nekaj mesecih zapustili deželo, ki je postala samostojna 3. julija 1962.

Pomanjkanje strokovnjakov na vseh področjih pa tudi politični boj za oblast sta močno ovirala obnvljanje Alžirije. Po letu 1965, ko je Houari Boumedienne (1925 - 1978) z državnim udarom strmoglavil dotedanjega predsednika države Ben Belo (*1919 ali 1916), je kot enotna stranka nastopajoča FLN stabilizirala svoj položaj. Z dohodki od črpanja nafte so v deželi obenem dosegli tudi skromno blaginjo.