Komunizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Komunízem (lat. communis = splošni, skupni, od vsakogar) je po svoji lastni opredelitvi družbena ureditev, ki naj bi zgodovinsko zamenjala kapitalistično ureditev in naj bi se razvila na podlagi visoko razvitih proizvodnjih sil. Komunizem je torej v prvi vrsti predvsem družbeni (brezrazredni) in ekonomski sistem.

Komunizem je tudi ime za totalitarni politični sistem,^[1] katerega ideologija se deklarativno opira na filozofijo Karla Marxa.

Vsebina 1 Teoretični sistem 2 Politični okvir 3 Komunizem in katoliška Cerkev 4 Komunizem danes 5 Literatura 6 Navedki 7 Glej tudi 8 Zunanje povezave

Teoretični sistem

Kot teoretični sistem družbene in ekonomske ureditve naj bi bil komunizem vrsta enakopravne družbe brez proizvodnje v zasebni lasti, denarja in družbenih razredov. Vse bi bila torej družbena last. Komunizem torej pomeni tudi spremembo v ljudeh, njihovega razumevanja in celotnih družbenih odnosov. Povedano drugače, v komunizmu je vsa lastnina v lasti celotne skupnosti, vsi ljudje pa imajo enak družbeni in ekonomski položaj. Teoretično gledano v komunizmu človeška potreba po napredku zaradi revščine ne ostane nezadovoljena, temveč je zadovoljena z porazdelitvijo sredstev ljudem po potrebi. Tako je komunizem pogosto omenjen kot ureditev, ki naj bi rešila delavce iz kapitalističnega kroga revščine (zgodnji kapitalizem, ki ni bil korigiran s socialno državo). Zato naj bi se po prepričanju komunistov komunistične revolucije najprej zgodile predvsem v najbolj razvitih kapitalističnih državah, a so praviloma dogajale predvsem v slabo industrializiranih ali neindustrializiranih državah.

Komunizem ločimo na dve fazi: socializem, ki je neke vrste nižja oblika komunizma, in višjo fazo - komunizem. Socializem naj bi izšel iz kapitalizma in je nekakšna prehodna faza, ki še vedno vsebuje sledi stare, kapitalistične ureditve, medtem ko komunizem nastopi na lastni osnovi.

Po Karlu Marxu se družba ne more preobraziti iz kapitalizma v komunizem takoj. Zahteva vmesno obdobje, ki ga Karl Marx imenuje diktatura proletarjata. Komunistična družba, ki jo Karl Marx opisuje, da bo izšla iz kapitalizma se v praksi ni nikoli uresničila in ostaja zgolj teoretična. Težave praktične implementacije teoretičnega koncepta so se pokazale pri praktično vseh prevzemih oblasti s strani političnih sil, ki so same sebe imenovale za komunistične.

Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskim in družbenim nadzorom. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal Marx: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.«  To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe.

Družbeni sistem temelji predvsem na teoretičnih predpostavkah, ki so jih zastavili Karl Marx, Friedrich Engels in Vladimir Iljič Lenin.

Marx se je zavedal, da obstajajo različne oblike komunizma, toda tisti, ki ga je imel sam v mislil kot zadnji stadij zgodovinskega razvoja, podrazumeva temeljni preobrat človeške narave: človek se pomiri sam s seboj, z družbo in z naravo. Druge, primitivenjše oblike komunizma, ki so obstajale v zgodovini, so se zadovoljile z ukinitvijo zasebne lastnine, da bi nastala družbena lastnina. Toda tak komunizem so označili za posplošeni kapitalizem, češ da njegov cilj ni bit človeka, marveč to, da človek nekaj poseduje.

Komunizem je ostro nasprotje tržne družbe, saj z ukinjanjem zasebnega lastništva ukine posedovalniški odnos človeka do narave in drugih ljudi. Narava se bo humanizirala, človeh naturaliziral.

Komunizem naj bi presegel vsakršno obliko zunanje prisile, tako bi človek delal zaradi svoje svobodne odločitve in v taki svobodni proizvodnji razvil svoje ustvarjalne sposobnosti. Končni cilj je torej popolna odstonost prisile in svobodna proizvodnja sta cilj človeške zgodovine.

Politični okvir

Politična opredelitev komunizma je bolj sporna kot njegova teoretična podlaga. Za komuniste so se v zgodovini deklarirali tudi politični voditelji, stranke in gibanja, ki to niso bila, so si pa na tak način lahko pridobila naklonjenost Sovjetske zveze. Hladna vojna je povzročila nered pri opredeljevanju, kaj je komunizem, kaj se opredeljuje kot komunistično in kaj ne.

Gotovo je eno. Glavni dolgoročni motiv oktobrske revolucije je bil nastanek komunizma. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je svojo družbeno ureditev vsaj teoretično temeljila na Marxovih, Engelsovih in Leninovih teoretičnih dognanjih. Ni nepomembno, da se je ta nova državna tvorba znašla v mednarodni osami vse do začetka druge svetovne vojne. Prave zaveznike je pridobila šele v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so komunistične politične stranke prevzele oblast v mnogih vzhodnoevropskih državah. Drugi val zavezništev pa je sledil v obdobju dekolonizacije, ko so številne osvobojene države rešitev svoje zaostalosti našle v komunistični teoriji in sovjetskem vzoru. Prav tako ni nepomembno, da Sovjetska zveza ni bila država, za katero bi marskistična misel sodila, da je primerna za nastanek socializma oziroma komunizma, saj je bila dokaj zaostala.

Klasiki marksizma so postavili sledeča merila za socialistično graditev:

• Socializem je možnost pričakovati kot možnost tedaj, ko kapitalizem izčrpa svoje zgodovinske možnosti. To pomeni, da mora razvita buržoazna družba doseči neko zrelost, predvsem pa je nujna gospodarska razvitost.
• Delavski razred mora biti močan in njegovo jedro v industrijskem proletariatu. Iz njegovih vrst naj bi bilo revolucionarno vodstvo in sploh naj bi iz njega prihajale temeljne pobude družbene preobrazbe.
• Ta razred mora imeti razvito zavest in biti mora primerno organiziran.
• V nekem smislu je socialistična revolucija disrupcija, razdor, prekinitev in ukunitev buržoaznega reda, po drugi strani pa je tudi nadaljevanje in preseganje tega reda. Socializem naj bi bil dedič vseh pozitivnih vrednot prejšnjega reda in še posebej na področju osebnih svoboščin. Prav gotovo pa naj bi novi sistem vključeval že uveljavljene kulturne vrednote.

Neposredni odmev na oktobrsko revolucijo je nastanek Kominterne (Komunistične internacionale), ki je nastala v Moskvi 4. marca 1919. Njen velik poudarek je bil na mednarodni proletarski solidarnosti, kar je bila spodbuda številnim demonstracijam in dviga zavesti delavskega razreda.

V Evropi je moč govoriti o revolucionarnem valu, ki je bil najmočnejši v Nemčiji in na Madžarskem. Prav Nemčija je bila ključna za uspeh svetovne revolucije, ki so jo mnogi pričakovali. Toda tamkaj je bila močnejša socialdemokracija, ki je pristajala na reformistične ideje. Edino Spartakovci, levo revolucionarno krilo nemške socialdemokratske stranke, so imeli potencial postati revolucionarna avantgarda. Vodila sta jih Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg. Toda Spartakovci so bili premalo odločni, da bi lahko izpeljali revolucijo. Bavarska sovjetska republika, ki jo je kratek čas vodil Kurt Eisner, ni bila komunistični projekt in je bila v osnovi nemarksistična, neodvisna od Rusije in inspirirana z drugačnim, nerealnim idealizmom. Na Madžarskem se je v tistem času oblikovala Madžarska republika sovjetov, ki ima z rusko revolucijo več stičnih točk. Pomembna osebnost madžarskega prevrata je bil Béla Kun, vodja tamkajšnje komunistične partije. Sovjetska republika je bila proglašena 21.marca 1919. Pritisk antante je bil izjemno velik in tako je republika ob tuji intervenciji (zlasti so bile brutalne in pomembne romunske čete) padla že avgusta tistega leta.

Sledila je stabilizacija Sovjetske zveze, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se razmere precej spremenile. Zaradi odpora proti nacizmu in fašizmu so komunistična gibanja in stranke pridobila podporo širše javnosti, zato so imeli ponekod zares močno podporo in so legitimno prevzele oblast. Toda iz politološkega vidika je novonastale politične sisteme, ki so zrasli v Vzhodni Evropi (kasneje pa tudi drugod), nepravilno imenovati za komunistične, kar so nenazadnje priznavali tudi sami njihovi politični teoretiki in so zato tem sistemom nadeli oznako realsocialistični, češ da so to sistemi, ki so v danih razmerah edino mogoči, toda še vedno na poti h komunizmu.

Morda bi lahko na grobo dejali, da je komunizem kot politično gibanje postal bolj radikalna (ostra) veja širšega socialističnega gibanja. Komunistično gibanje se od ostalih vej socializma loči po želji, da bi v končnem obdobju razvoja do popolnosti odpravil vse dele tržne družbe, po odločitvi nekaterih komunistov, da za dosego padca kapitalizma uporabijo tudi revolucionarne metode s silo ter osredotočenjem na mednarodni delavski razred kot ključni del te revolucije. Stranke, ki so se označevale za komunistične in so uspele v boju za oblast v državi, so se pogosto izrodile v avtoritarno vlado. Tem elementom komunističnega gibanja nasprotujejo anarhokomunisti, trockisti in drugi.

Komunizem in katoliška Cerkev

Katoliška Cerkev je v svoji zgodovini večkrat uradno odločno in argumentirano zavrnila komunizem kot idejo, ki lahko pripomore k odpravi socialnih krivic v svetu. Takšna zavrnitev je navedena v encikliki papeža Leona XIII. Rerum Novarum iz leta 1891 in v enciklikah papeža Pija XI. Quadragesimo Anno iz leta 1931 ter Divini Redemptoris iz leta 1937.

Komunizem danes

Ni je bilo države, ki bi udejanila pravi komunizem. Zaradi Stalinovega terorja, Pol Potovega množičnega umora, avtoritarne in totalitarne narave sistemov samozvanih socialističnih držav je danes komunizem zaradi napačnega razumevanja kot politična ideologija diskreditiran, čeprav so komunistične stranke še vedno obstoječe v številnih evropskih in drugih državah, toda bržkone zasedajo obrobje političnega prostora. V teoretično-filozofskem smislu je komunizem živ v zamislih marksizma, ki še vedno ponuja možen pogled na zgodovino in zgodovinski razvoj človeštva.

Države, ki so še vedno deklerativno na poti h komunizmu oziroma so tam na oblasti komunistične stranke, so:

• Kitajska
• Kuba
• Laos
• Severna Koreja
• Vietnam
• Libija
• Sirija

Literatura

• JUŽNIČ,Stane (1985): Politična zgodovina 20. stoletja, Državna založba Slovenije, Ljubljana.
• MARX, Karl (1976): Kapital - kritika politične ekonomije, Poljudna izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana.
• MARX, Karl, ENGELS,Friedrich: Komunistični manifest

Navedki

Glej tudi

• socializem
• fašizem
• totalitarizem
• kapitalizem
• nacizem
• liberalizem
• demokracija

Zunanje povezave

• Marksizem na spletu