Socializem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rdeča zastava je prepoznani simbol socializma

Socializem (latinsko socialis - družben) označuje družbeno ureditev, organizirano na podlagi skupne lastnine sredstev za proizvodnjo, ki teoretično ne omogoča izkoriščanje med družbenimi razredi. Izraz je lahko mišljen tudi kot ideologija ali doktrina, utemeljena na planskem gospodarstvu in državni lastnini.

[uredi] Razvoj sodobnega socializma

Sodobni socializem kot politično gibanje in kot teorija, ki se ukvarja z zakoni družbe in iskanjem rešitev njene obolelosti, nastane v francoski revoluciji s Françoisem Babeufom, ki je govoril v prid ukinitve zasebne zemljiške lastnine ter zahteval skupno potrošnjo plodov zemlje, ukinitev razlike med bogatimi in revnimi, med voditelji in vodenimi. Verjel je, da prihaja čas republike enakih (égalitaires), »za veliki gostoljubni dom (hospice), ki je odprt vsem«. ^[1]

V nasprotju z razmeroma preprosto in primitivno Babeufovo teorijo je dal Charles Fourier s svojo prvo publikacijo Teorija štirih gibanj (Théorie de Quatre Movements), objavljeno leta 1808, bolj kompleksno, bolj izdelano teorijo ter diagnozo družbe. Zanj je bil temelj razumevanja družbe človek in njegove strasti. Verjel je, da mora služiti zdrava družba ne toliko ciljem naraščajoče materialne blaginje kot bolj realizaciji osnovne človekove strasti, bratske ljubezni. Med človeškimi strastmi je poudaril posebno »metuljčkovo strast«, človekovo potrebo po spremembi, ki ustreza mnogim in različnim možnostim, prisotnim v vsakem človeškem bitju. Delo bi moralo biti veselje (»travail attrayant«) in dve uri dela na dan naj bi zadostovalo. Proti univerzalni organizaciji velikih monopolov v vseh vejah industrije je postuliral na področje produkcije in potrošnje svobodne in prostovoljne skupne združbe, kjer bi se individualizem spontano kombiniral s kolektivizmom. Samo tako bi tretja zgodovinska faza, harmonija, spodrinila dve prejšnji družbi, ki sta bili osnovani na odnosih med sužnjem in gospodarjem ter med mezdnim delavcem in podjetnikom.^[2]

Domnevno pa je bil angleški industrialec Robert Owen tisti, ki je prvi uporabil besedo »socializem« okrog leta 1830, čeprav ni povsem jasno, ali so ga javno prvi pričeli uporabljati francoski ali anglešči pisci. Zagotovo pa je svoj prvotni smisel pridobil v štiridesetih letih 19. stoletja, ko so prvič z izrazom označevali novo družbeno ureditev. Omenjeni Owen, denimo, je tedaj izdal knjigo Socialism or the Rational System of Society (Socializem ali razumska ureditev družbe).

Kasneje se je razvilo več definicij pojma in so tako v dvajsetih letih 20. stoletja v Angliji našteli več kot dvesto opredelitev.^[3] Zgodovinsko gledano obstajajo velike razlike v dojemanju take družbene ureditve in tudi načina, kako to ureditev udejaniti.

V sodobnem marskističnem poimenovanju je socializem predvsem vmesno obdobje, ki sledi kapitalističnemu načinu proizvodnje. Karl Marx in Friedrich Engels sta v Komunističnem manifestu zapisala:

»Proletariat bo uporabil svojo politično oblast za to, da bo iztrgal buržoaziji postopoma ves kapital, da bo centraliziral vsa proizvajalna orodja v rokah države, to je v rokah proletariata, ki se je organiziral kot vladajoči razred, in da bo kar najhitreje povečal množino proizvajalnih sil... Ko bodo med razvojem izginile razredne razlike in se bo vsa proizvodnja koncentrirala v rokah združenih posameznikov, bo izgubila javna oblast politični značaj... Na mesto stare buržoazne družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji bo stopila asociacija, v kateri bo svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj za svobodni razvoj vseh.«^[4]

Razvoj zamisli o sodobnem socializmu ni mogoče razumeti ločeno od dogodkov v evropskih državah 19. stoletja, obdobja industrijske revolucije, razvoja kapitalizma in nastanka delavskega razreda, zlasti v Angliji, Nemčiji in Franciji. V drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja so se pojavile prve politične stranke, ki so v nazivu nosile naziv »socialistične«, hkrati pa je to obdobje prvih socialističnih revolucij. Mednje sodita Pariška komuna leta 1871 in Oktobrska revolucija leta 1917. Po drugi svetovni vojni se socializem kot družbena ureditev razširi v nekaterih evropskih in azijskih državah.

[uredi] Vrste socializma

Najbolj groba delitev razlikuje med primitivnim socializmom, ki teži k popolni enakosti v družbi, in večjim sklopom teoretičnega razumevanja, ki družbeno ureditev razumejo na kompleksnejši način. Vendar je taka delitev preveč pomanjkljiva, zategadelj se je razvila delitev, ki socializme deli glede na končni cilj gibanja. Tako je mogoče ločevati med:

religioznim socializmom, ki končne cilje išče v vrestvih, še zlasti v krščanskih principih (npr. anabaptizem);
etičnim socializmom, pri katerem so glavni moralni cilji družbeno-pravne in politično-etične narave;
utopičnim socializmom, ki v središče postavlja cilje nujnost nastanka idelanega gibanja večne resnice in socialne pravičnosti (semkaj sodijo: Robert Owen, Saint-Simon in drugi);
reformiranim socializmom, ki zagovarja stališče postopnih socialnih reform in menjavo nekaterih pravnih institucij (npr. Eduard Bernstein);
državnim socializmom, ki zaupa intervenciji države, njeni socialni zakonodaji in podržavljanju (Fichte, Ferdinand Lassalle);
znanstvenim socializmom, katerega srčiko predstavljajo demokratični in humani odnosi v družbi (Karl Marx, Friedrich Engels, Lenin).

Sodobna politološka znanost pozna še drugačne delitve, med katere sodi delitev po državah ali regijah. Tako je mogoče govoriti o kitajskem, kubanskem, sovjetskem, latinskoameriškem, jugoslovanskem in podobnih socializmih.

[uredi] Jugoslovanski socializem

Družbena ureditev Socialistične federativne republike Jugoslavije je sledila načelom znanstvenega socializma, vendar v smeri, ki se je razlikovala od drugih obstoječih socialističnih držav. V njem je bilo uveljavljeno načelo delavskega in družbenega samoupravljanja, spričo tega je bila ta oblika drugačna od stalinističnega razumevanja, ki je temeljilo na vsemogočnosti države. Razloge za drugačen razvoj je iskati v samostojni poti Jugoslavije po letu 1948, po resoluciji Kominforma.

Deklerativno je jugoslovanski socializem nadaljeval v smeri razvoja neposredne demokracije, v okviru česar gre razumeti uveljavitev delavskega samoupravljanja, ki je postal bistven del jugoslovanskega socializma. V času obstoja je ta socializem doživel vrsto sprememb in reform, obdobje pa je zaključeno z razvojem nacionalističnih in liberalno demokratskih gibanj v jugoslovanskih republikah. Njegov konec je mogoče umestiti med letoma 1989 in 1991.

[uredi] Reference

^ Fromm, Erich (1970): Zdrava družba, Državna založba Slovenije, Ljubljana, str. 205.
^ ibid.
^ Tubić, Risto (1974): Enciklopedijski rječnik marksističkih pojmova, Veselin Masleša, Sarajevo.
^ http://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1840s/manifesto/ch02.htm