Stojan Batič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stojan Batič, slovenski kipar, * 1925, Trbovlje.
Batič je po drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v partizanih, začel s študijem kiparstva, ki ga je končal s specialko leta 1951 kot študent prve generacije na Likovni akademiji v Ljubljani. Poleg profesorjev Borisa Kalina in Frančiška Smerduja je nanj močno vplivalo predvsem izpopolnjevanje pri kiparju Ossipu Zadkinu v Parizu, kamor je odšel kot prvi slovenski štipendist. Pri njem se je Batič spoprijel z disciplinirano analizo figure, ki je rezultirala v strogo geometrični ureditvi mas. Takšno osnovno kiparsko gradnjo je izpeljeval v različnih smereh tako v monumentalnih delih kot v drobni plastiki, jo vešče nadgrajeval z značilno reliefno obdelavo posameznih ploskev in jo razvijal vse do prefinjenega grafizma. Navsezadnje je ta plemeniti likovni element postal tako rekoč njegov mojstrski zaščitni znak. Batič je tudi odličen risar.
Njegov prvi spomenik Talec v Radohovi vasi je nastal že leta 1946, svojo prvo samostojno razstavo pa je Batič imel leta 1952 v Mali galeriji v Ljubljani. Motiviko je že takrat pretežno črpal iz zakladnice antičnega sveta oziroma slovenskih in evropskih mitov in legend. Batič se je v Cankarjevem domu prvič predstavil leta 1993 s ciklom Slovenski miti in legende, nazadnje pa je tam razstavljal ob svoji 80-letnici (2005) z razstavo Itaka.
V Ljubljani so na javnih površinah postavljena njegova dela: Majda Vrhovnik, doprsni kip, 1961, Gregorčičeva cesta; Fontana Mladinsko kolo, 1962, Komenskega ulica; Inž. Stanko Bloudek, doprsni kip, 1969, Tivoli; Spomenik kmečkim upornikom, 1973, Grajska planota; Slovenski delavci, 1975, Ulica Josipine Turnograjske; Prežihov Voranc, dopasni kip, 1980, Prežihova ulica; Julij Betteto, doprsni kip, 1990, Cankarjeva cesta.
Batič velja za izrazitega predstavnika figuralnega kiparstva. Njegov stil je močno vezan na vselej navzočo monumentalno spomeniško izraznost, ki ga je mojster svojsko stiliziral z avtentičnimi posegi. Obenem pa je v njegovem opusu potekala tudi pot poetične, včasih tudi izrazito erotične male plastike. V tej prvini se je pogosto ukvarjal z lepoto mladih ženskih teles in ljubezenske igre.
Batič pa je poleg kiparstva vzporedno vseskozi sistematično gojil tudi samo risbo, celo kadar je ni uporabil kot temeljno zasnovo za končno kiparsko udejanjanje.
Leta 1960 je dobil Prešernovo nagrado »za kiparski ciklus Rudarji«.
[uredi] Opus
V svojem plodnem življenju je ustvaril:
- 37 spomenikov,
- 21 parkovnih plastik,
- 53 oprem poslovnih stavb in prekooceanskih ladij,
- preko 250 skulptur male plastike,
- prek 80 zasebnih portretov in
- 60 javnih portretov
- Ob tem pa še 38 samostojnih razstav in 86 skupinskih, doma in v tujini
[uredi] Citati o njem
- Umetnikovo delo so oblikovali njegov naravni dar, talent, ki ga je, odličnega risarja, vodil k izboru velikokrat težaškega kiparstva, potem akademsko šolanje in ne nazadnje okoliščine, zaradi njih je, sin rudarskih revirjev, naletel že v skoraj še mladeniški dobi na zahtevo časa po spomeniškem kiparstvu. V nekem smislu ga je zaznamovalo za vse življenje. Oblikovalo ga je delo v rudniku. Doživel ga je sicer za kratek čas, vendar intenzivno. In enako intenzivno je bil partizan in udeleženec v mladinskih delovnih akcijah. (dr. Zoran Kržišnik)
