Samostalniška beseda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Samostalniška beseda je ena od besednih vrst, ki poimenuje bitja, predmete ali pojme ter ji je lasten spol (ženski, moški ali srednji), število (ednina, dvojina ali množina), sklon in sklanjatev. V stavčnih členih lahko primarno nastopajo samostalniške besede v osebku, predmetu, lahko pa tvorijo tudi povedkovo določilo ali prislovno določilo.

K samostalniškim besedam štejemo:

• Samostalnik (npr. hiša, mraz, jedro).

Samostalnik neposredno poimenuje bitja (žena), reči (nož) ali pojme (sreča). Z njim lahko poimenujemo kateregakoli predstavnika znotraj iste vrste stvarnosti (npr. učiteljica) - tedaj govorimo o občnih imenih ali pa označi posameznika (npr. Mitja, Ljubljana) - govorimo o lastnih imenih.

• Samostalniški zaimek (npr. ti, nihče).

Samostalniški zaimek poimenuje neko enoto stvarnosti na posreden način. Tako kot samostalnikom, lahko tudi samostalniškim zaimkom določimo spol, število in sklon. Na podlagi izražanja slovnične osebe pa jih razdelimo na osebne (izražajo slovnično osebo: jaz, vidva ...) in neosebne samostalniške zaimke (osebe ne moremo določiti: nekaj, kar, kdo).

• Posamostaljeni pridevnik (npr. dežurni).

Posamostaljeni pridevniki so besede, ki so bile prvotno pridevniki, z izgubo samostalnika ob sebi pa so prevzeli sami funkcijo samostalnika (na primer dežurni (zdravnik)).