Morski prašiček
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Morski prašiček | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 |
||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
|
||||||||||||||||
|
|
||||||||||||||||
| Cavia porcellus (Linnaeus, 1758) |
Morski prašiček (imenovan tudi budra) (znanstveno ime Cavia porcellus) kljub imenu ne spada med prašiče. Rod Cavia obsega več kot 20 vrst vendar je najpogostejša vrsta, ki jo poznamo Cavia porcellus - navadni morski prašiček.
Morski prašiček je majhna, okrogla živalca kratkih nožic, ki je v prejšnjem stoletju postala prispodoba laboratorijske poskusne živali in pa tudi vir šal vseh vrst. V zadnjem času pa je postala tudi priljubljena domača žival, zlasti v razvitih državah zahodnega sveta, saj je veliko manj zahtevna kot so naprimer psi in mačke.
Vsebina |
[uredi] Etimologija
Porcellus pomeni v latinščini majhen prašiček.
Ime morski prašiček je v slovenščino prišlo iz nemškega imena Meerschweinchen, ki je bilo tudi vir imena v mnogih drugih evropskih jezikih. V angleščini se morski prašiček imenuje guinea pig, v večini romanskih jezikov pa njegovo ime pomeni Indijski prašiček. Izvor nemškega in s tem tudi našega imena je jasen, prašički so k nam prišli po morju, torej gre pravzaprav za »zamorske ali prekmorske« prašičke, podobnost z majhnim prašičkom pa je, razen seveda razlike v velikosti, očitna - okrogel je kot prašiček, požrešen je kot prašiček, pa tudi kruli in cvili podobno. V angleščini pa se imenuje tako (gvinejski prašiček), ker so jih v tistem času prodajali na tržnicah po eno gvinejo (star angleški denar).
[uredi] Zgodovina
Udomačen je bil že leta 2000 pr. n. št. za hrano Inkom (Andi, Južna Amerika - južno od Kolumbije in Venezuele). V divjini živeči sorodniki morskega prašička se zadržujejo na travnikih (travnih stepah oz. pampah), robovih gozdov, v močvirjih in na skalnih krajih. Morski prašiček je ena izmed prvih udomačenih živali. Arheologi so jih našli poleg mumij v inkovskih grobovih. Inki in druga indijanska plemena so udomačene morske prašičke uporabljali kot domače živali, za hrano in kot žrtveno žival pri verskih obredih. Obstajata dve razlagi kako in kdaj so morski prašički prišli v Evropo. Po eni teoriji so jih prinesli Holandski mornarji okoli leta 1500, po drugi pa so se morski prašički pojavili okoli leta 1550, prinesli naj bi jih Španci. V severno Ameriko pa je prašiček prišel preko Evrope okoli leta 1770 kot prestižna domača žival. Že leta 1554 je to žival v eni izmed svojih knjig opisal znameniti švicarski naravoslovec Conrad Gessner. Ustanovitelja mikrobiologije, Nemec Robert Koch in Francoz Louis Pasteur sta jih uporabljala pri svojih raziskavah tuberkuloze in davice, njunemu zgledu pa so sledili tudi drugi. V zadnjem času pa so morske prašičke kot laboratorijske živali pretežno nadomestile bele miši in podgane, ki se veliko hitreje razmnožujejo kot morski prašički. Morski prašiček pa ima kot poskusna žival eno "prednost" pred drugimi, tako kot človek tudi prašiček ne more tvoriti svojega lastnega vitamina C.
[uredi] Klasifikacija
Morski prašiček je majhna žival, ki sodi v razred sesalcev. Do nedavnega je zanj veljalo, da sodi v rod glodavcev, kar pa se je po raziskavah njihove genske zasnove v zadnjih letih izkazalo za netočno. Po genskem zapisu ni morski prašiček nič bolj v sorodu z npr. mišjo, ki je glodavec, kot je s človekom, ki je primat. Po zadnjih raziskavah domnevajo, da verjetno ne sodi v nobenega izmed obstoječih rodov, ampak vse kaže da tvori svoj lasten rod.
[uredi] Zgradba telesa
Odrasel morski prašiček meri običajno okoli 20 cm v dolžino. Tehta od 600 do 1800 gramov, odvisno od spola in pasme. Ima čokato telo in relativno kratke noge. Glede na telo ima dokaj veliko glavo s sploščenim nosom in na njej majhna, slabo odlakana ušesa. Temne oči so ob strani glave, kar mu daje širok zorni kot. V čeljusti ima spredaj dva para sekalcev, v zadnjem delu pa na vsaki strani po štiri pare kočnikov. Na sprednjih tačkah ima po štiri prste in na zadnjih po tri, končajo se z ostrimi krempeljci. Repek je dolg le 1,5 cm in povlečen v zadek. Morski prašički običajno živijo pet do šest let, nekateri pa lahko v ugodnih razmerah doživijo tudi do deset ali celo dvanajst let.
Ena izmed bolj znanih posebnosti morskega prašička je, da tako kot človek, tudi prašiček ne more tvoriti svojega lastnega vitamina C, kar pomeni, da mora uživati hrano bogato z vitaminom C, sicer, tako kot človek, zboli za skorbutom.
[uredi] Razmnoževanje
Če so zunanje razmere ugodne, se morski prašički razmnožujejo skozi vse leto. Brejost samice traja nenavadno dolgo glede na velikost živali in sicer od 62 do 70 dni. Zaradi tega so mladiči, ko se skotijo, že popolnoma razviti. Običajno samica skoti od 2 do 5 mladih. Ker ima samica le dva seska, s katerima mora navadno prehraniti več kot dva mladiča, je jasen biološki pomen dolge brejosti. Mladički se lahko osamosvojijo že po petih dneh, mati pa jih lahko doji do tri tedne. V času dojenja mladiči jedo tudi trdno hrano. Nenavadno je, da že novorojeni mladički lahko grizljajo solato ali kaj podobnega.
Samičke dosežejo spolno zrelost že v štirih tednih, samčki pa v petih do sedmih tednih.
[uredi] Morski prašički kot divja žival
Morski prašiček je socialna žival. Njihovi sorodniki v divjini živijo v majhnih skupinah, skupino vodi alfa samec, ki se tudi edini pari z vsemi samicami v »čredi«. Kot je to običajno pri mnogih črednih živalih, mladi samci zapustijo skupino takoj, ko dosežejo spolno zrelost in poskušajo najti svoj lastni harem. Če so v skupini same samice, prevzame vodstvo najmočnejša med njimi, a za razliko od samcev, med samicami ne prihaja do medsebojnih bojev.
Divji sorodniki morskih prašičkov so na dnu prehrambene verige. Zahvaljujoč izvrstnemu sluhu, vohu in dobrim refleksom pa imajo vseeno veliko možnosti za preživetje. Po svojem teritoriju si izdelajo »labirint« dobro utrjenih stezic med visoko travo, po katerih lahko naglo švignejo na varno pred morebitnim sovražnikom.
[uredi] Morski prašički kot domača žival
Morski prašiček je ena izmed najmanj zahtevnih domačih živali, kar je njegova izrazita prednost v svetu vse hitrejšega življenjskega ritma, ko si veliko ljudi želi domače živali, tudi če so zelo malo doma in se ne utegnejo veliko ukvarjati z njo. Morski prašiček ni napadalen kot so pogosto hrčki, ni glasen kot so papige, ne potrebuje rednih sprehodov kot psi, ne brusi krempljev na pohištvu kot mačka, lahko ga pustimo samega ves dan doma... Zadovoljen je z majhnim prostorom, je brez neprijetnega vonja, običajno ne grize in je nezahteven glede prehrane. Je izrazito družabna žival, zato se na človeka zelo naveže in z glasnim gruljenjem izraža svoje zadovoljstvo kadar ga božamo. Seveda izražanje zadovoljstva ni edini način oglašanja morskih prašičkov, saj imajo zelo širok nabor različnih glasov.
Če imamo morskega prašička doma, potrebuje svoj prostor, to je lahko malo večja kletka s plastičnim dnom ali kaj podobnega, važno je, da je dovolj enostavna za čiščenje in da na dnu nima lukenj, saj mu dno potresemo z žaganjem, senom ali čim podobnim. Ker morski prašiček ne skače in ne pleza, ni potrebno, da je rob zabojčka visok. Potrebuje tudi eno do dve malo težji posodici za hrano in posodo za vodo. Naredimo ali kupimo mu tudi nekaj v kar se bo lahko zatekel, da se bo počutil bolj varno, lahko mu na primer naredimo hiško iz majhne škatle za čevlje.Kletko čistimo vsaj enkrat na teden.
[uredi] Prehrana
Morski prašiček je izrazit vegetarijanec. Osnovo njegove prehrane sestavljajo seno, mešana semena in sveža zelenjava (zelo rad ima solato) in sadje, rad je tudi suh kruh. Ob tem potrebuje še vodo, čeprav čez večji del leta ne pije veliko. Pri sveži zelenjavi je izbira relativno enostavna, je lahko bolj ali manj vse, kar je užitno za človeka (torej mu ne smemo ponuditi npr. surovega krompirja, ki ima veliko solanina).
[uredi] Pasme
Obstaja veliko različnih pasem morskih prašičkov, med seboj se ločijo delno po velikosti, predvsem pa po dolžini, strukturi in barvi krzna. Ločimo jih na kratkodlake in dolgodlake pasme ter na prašičke z ravno, gladko položeno dlako in skodrane prašičke oz. prašičke z vrtinčasto raščeno dlako.
Od pasme je odvisna tudi nega, ki jo morski prašiček potrebuje.
[uredi] Kratkodlaki
So najmanj zahtevni glede česanja in umivanja dlake, primerni za vsakega, ki se ne bo posvečal njegovemu izgledu, ampak crkljanju in vzgoji.
[uredi] Dolgodlaki
So najbolj zahtevni. Potrebna je vsakodnevna nega dlake (česanje). Ko je dlaka predolga, ga moramo postriči. Včasih je treba košček dlake tudi odstriči zaradi zlepljenosti. Treba jih je umivati s posebnim šamponom oziroma blagim nepekočim milom za otroke.
[uredi] Kodrasti
Imajo kodrasto dlako, zaradi česar jih je težavno česati.
[uredi] Goli
Ni posebnih obveznosti z nego. Potrebujejo toplejše bivališče.
[uredi] Zunanje povezave
