Marko Evangelist
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marko Evangelist je pomemben krščanski svetnik in domnevni avtor Evangelija po Marku. *(?), Palestina; †25. april 68(?), Aleksandrija, Egipt
Markovo pravo ime, ki ga je dobil ob obrezovanju, je bilo יוחנן [Johanan], kar je hebrejska oblika imena Janez. Njegovo drugo, pozneje privzeto ime pa je bilo Marko (latinsko: Marcus; grško: Μάρκος). V tistem času je bila med Judi iz višjih slojev precej razširjena navada, da so poleg hebrejskega uporabljali še drugo (bolj plemenito) latinsko ali grško ime (glej tudi: sveti Pavel - Savel). V nekaterih tekstih je imenovan tudi z obema imenoma: Janez Marko (npr.: Apd 12,12; Apd 12,25; Apd 15,37).
Marko se je rodil v Palestini, v času cesarja Avgusta. O njegovi mladosti ni nič znanega, prav tako ne vemo, ali je poznal Jezusa osebno ali se je pridružil njegovim učencem šele pozneje. Vemo pa, da je bila njegova mati Marija v nastajajoči skupnosti kristjanov precej znana oseba. Kristjani so se pogosto sestajali v njeni hiši v Jeruzalemu.
Iz Svetega pisma izvemo, da je Marko spremljal Barnabo (ki je bil njegov bratranec) in Pavla na njunem prvem potovanju (Apd 13; Apd 14). Pozneje so se sprli in Pavel Marka ni več hotel vzeti s seboj, Barnaba pa je z Markom odpotoval na Ciper (Apd 15,36-40). Pozneje so se odnosi med Markom in Pavlom spet izboljšali, saj je Marko Pavla spremljal v Rim (Kol 4,10; Flm 1,24; 2Tim 4,11). Marko je v Rimu sodeloval tudi s Petrom (1Pt 5,13). Pravijo, da je Marko zapisal svoj evangelij po Petrovi pripovedi. Ohranila se je legenda, da je Marko pozneje zapisal še latinsko verzijo evangelija med svojim bivanjem v Ogleju.
O Marku govori tudi več drugh izročil, katerih resničnosti ne moremo potrditi iz zanesljivejših virov. Tako pravijo, da je bil Marko eden od strežnikov na poroki v Kani Galilejski (Jn 2,1-11); da je bil služabnik, ki je prinašal vrč vode v hišo, kjer je bila pozneje zadnja večerja (Mr 14,13); da je bil on tisti mladenič, ki je nag pobegnil, ko so Jezusa aretirali (Mr 14,51-52) in da so se apostoli zbrali v njegovi hiši, ko se jim je prikazal vstali Jezus (Jn 20).
Staro izročilo pravi tudi, da je bil Marko prvi, ki je širil krščansko vero po seveni Afriki. Ustanovil je krščansko skupnost v Aleksandriji in šteje za prvega aleksandrijskega patriarha (oziroma papeža, kot pravijo patriarhu v Koptski Cerkvi). Ko se je čez nekaj časa vrnil v Aleksandrijo, je bila v mestu precej ljudi usmerjenih zelo protikrščansko. Marka so ubili in njegovo truplo zažgali. Po legendi je ostalo njegovo truplo sredi pepela nedotaknjeno, aleksandrijski kristjani pa so ga pozneje pokopali v svoji cerkvi.
Leta 828 so beneški pomorščaki ukradli Markove posmrtne ostanke in jih prepeljali v Benetke. Glavni zaščitnik Benetk je bil prej sveti Miklavž (zavetnik mornarjev), kmalu pa se je kot zaščitnik mesta uveljavil Marko. V Markovi cerkvi v Benetkah je tudi mozaik, ki prikazuje del legende: pomorščaki so med potjo Markove posmrtne ostanke pokrili s kosi svinjine, zato da jim muslimani (za katere je svinjina nečista) ne bi ukradli ravnokar ukradene relikvije.
Leta 1968 je papež Pavel VI. Koptski Cerkvi vrnil manjši del relikvij svetega Marka.
Pri likovnem upodabljanjuima vsak od štirih evangelistov svoj razpoznavni znak: Markov znak je (krilati) lev, ki je tudi beneški grb. (Znaki ostalih evangelistov: Matej - angel, Luka - vol, Janez - orel)
Evangelist Marko goduje 25. aprila po katoliškem in po pravoslavnem koledarju.
[uredi] Zunanje povezave
