Marjan Tršar
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marjan (tudi Marijan) Tršar, slovenski slikar, umetnostni zgodovinar, pedagog in pisatelj, * 17. februar 1922, Dolenjske Toplice
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Tršar se je rodil v družino finančnega stražnika in se je že v mladosti posvetil umetnosti. Njegovo prvo delo je bila poslikava okna v kapeli topliške cerkve. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbani opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča.
Maturiral je leta 1940, ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji pa se je aprila 1941 prostovoljno javil v kraljevo vojsko, s katero je poraz dočakal v Zagrebu.
Ustaši so ga skupaj s soborci internirali v taborišče v Zagrebu, kjer je prvič izkusil grozote taborišč. V ustaškem taborišču je preživel en dan, nato pa je bil izpuščen. Po vrnitvi iz taborišča se je vpisal v risarsko šolo k Francetu Goršetu.
Kasneje so ga Italijani internirali in ga zaprli v taborišče Gonars, kjer je ostal zaprt do italijanske kapitulacije. Med bivanjem v taborišču je grozote internacije upodobil v mnogih risbah in grafikah.
Po vojni so ga kot nasprotnika komunističnega režima zaprli v taborišče v Teharjah, kjer je ostal do 28. avgusta 1945. Med svojim bivanjem v taborišču ga je udbovski častnik Miran Tratnik rešil gotove smrti, ker je videl njegove slike iz Gonarsa in ga je dal premakniti iz barake C, ki je bila nekakšna »čakalnica« za likvidacije, v barako B. Po prestavitvi si je Tršar pridobil zaupanje paznikov tudi tako, da je portretiral vojake in tudi častnike.
[uredi] Povojno življenje
Po vojni se je Tršar vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti, kjer je leta 1951 diplomiral. Leta 1953 je pri rektorju Akademije, prof. Gojmiru Antonu Kosu opravil tudi grafično specialko. V zgodnjih poštudijskih letih se je Tršar največ ukvarjal z risbo in grafiko, kasneje pa se je vključil tudi v t.i. »Grupo 53«. Ta skupina si je prizadevala, da bi slika postala samostojen in ne več realistično zasnovan likovni organizem. V duhu usmeritve te skupine je Tršarjeva motivika v posameznih dekadah njegovega umetniškega ustvarjanja obsegala predvsem tihožitja, pokrajine, ter figuraliko v interieru, zlasti psihološko usmerjeni avtoportreti. Abstrakcija se je v Tršarjevem opusu porajala postopoma, velik vpliv nanj pa je imel utemeljitelj abstraktnega slikarstva Vasilij Kandinski. Slikarstvo tega ruskega modernističnega slikarja je Tršar namreč spremljal in analiziral že na Akademiji, to pa je bila tudi tema njegove magistrske naloge.
Med leti 1961 in 1965, ko je bil zelo izstopajoč cikel v Tršarjevi umetnosti ponovno grafičen, je že nakazoval njegove težnje h kasnejši abstraktnosti. Njegovo tematsko izhodišče je bilo sicer še vedno v realnosti, le da ne več v figuraliki, temveč v znamenjih iz okolja (kamnoseška znamenja, dotrajane ograje, razpadajoče cerkvene rozete), ki jih je prevajal v razmeroma abstraktne likovne organizme z reliefno obdelavo površin.
Po svojem grafičnem obdobju se je Tršar usmeril predvsem v slikarstvo, ki je postal zanj najbolj značilen medij. Tudi v slikarstvu je izhajal iz narave. Najpogosteje je njegov motiv panorama. Svoje slike panoramskih razgledov pa je pogosto poenostavljal in preurejal vse do abstrakcije.
[uredi] Literarna dela
Tršar se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisalje več knjig in več TV scenarijev o likovni problematiki ter nekaj monografij o slikarjih in kiparjih.
[uredi] Avtobiografiji
- Otroštvo
- Dotik smrti
[uredi] Nagrade
- Jakopičeva nagrada (1993)
- Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) - za delo in ustvarjalnost na področju likovne umetnosti ter za zasluge pri ustvarjanju dobrega slovesa ljubljanske Akademije za likovno umetnost
