Marijan F. Kranjc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Marijan F. Kranjc, slovenski generalmajor v pokoju in publicist, * 15. januar 1935, Kumanovo, Makedonija.

Vsebina

1 Življenjepis
2 Bibliografija
3 Glej tudi
4 Viri
5 Zunanje povezave

[uredi] Življenjepis

Rojen je bil 15. januarja 1935 v Kumanovu v Makedoniji, od koder so ga z družino leta 1941 bolgarske okupatorske oblasti »izgnale« v Slovenijo. Osnovno šolo je končal pri Svetem Juriju ob Ščavnici, nižjo gimnazijo pa v Gornji Radgoni. Na obeh šolah je bil načelnik pionirskega odreda. Sodeloval je na prvi delovni akciji v Sloveniji – Pesnica 1946. Višjo gimnazijo je obiskoval v Mariboru, kjer je bil sekretar mladinske organizacije, osmi razred z veliko maturo pa je končal v Kočevju. Prejel je gimnazijsko Prešernovo nagrado za literarno delo in razpravo Tretja pot v socializem.

V Beogradu je med 1954 – 1957 obiskoval Vojaško akademijo Jugoslovanske ljudske armade in jo končal s prav dobrim uspehom, pehotno smer pa z odličnim, kot drugi v rangu. Poleg raznih tečajev (vojaške policije, varnosti, angleščine) je od 1966 – 1968 končal Višjo vojaško akademijo in leta 1980 Šolo ljudske obrambe, obe z odličnim uspehom. Služboval je v garnizijah Bileća, Šibenik, Split, Pulj, Ljubljana in Bitola. Prvi dve leti je bil vodni poveljnik v Šoli rezervnih častnikov v Bileći, nato pa poveljnik vojaške policije v Šibeniku in 12. Odreda JLA na Sinaju. Od 1962 do 1987 je bil nepretrgoma v Varnostni službi JLA, zadnja tri leta tudi kot načelnik Oddelka vojaške varnosti 9. armade v Ljubljani.

Od 1987 je bil na generalskem položaju, najprej kot načelnik Operativno-učnega oddelka 9. armade, zastopnik načelnika štaba 9. armade in glavni vodja Skupine za ukinitev 9. armade v Ljubljani. Izpit za čin generalmajorja je junija 1989 položil s prav dobrim uspehom, nakar je bil premeščen v Bitolo, na položaj načelnika štaba in obenem namestnika poveljnika 41. korpusa. V čin generalmajorja je bil povišan decembra 1989 po ukazu in s podpisom takratnega predsednika Predsedstva SFRJ Janeza Drnovška. Septembra 1990 je bil upokojen na lastno zahtevo in se je vrnil k družini v Ljubljano.

Je nosilec šestih vojaških mirnodobnih odlikovanj, medalje miru UNEF in zvezne Plakete varnosti (za 35 let službovanja).

[uredi] Bibliografija

Po uradni dolžnosti je napisal več strokovnih člankov, ki so bili objavljeni v Vojnem delu in internih zbornikih. Po upokojitvi se je posvetil vojaški publicistiki in objavil:

Uticaj doktrine sukoba niskog intenziteta na bojnu izgradnju JNA, teoretična generalska naloga, srbščina, Kočevje, 1989;
Sodobne vojaške doktrine – spopad nizke intenzivnosti, članek, srbščina, Vojno delo, Beograd, 1990;
Varnostna in obveščevalna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko, članek, Borec, Ljubljana, 1998;
Balkanski vojaški poligon, monografija, Borec, Ljubljana, 1998;
Slovenska vojaška inteligenca – generali in admirali, članek, Borec, Ljubljana, 2000;
Resnica o vlogi generalpolkovnika Arsa Jovanovića med bivanjem v GŠ NOV in PO Slovenije, članek, Vojnozgodovinski zbornik, štev. 10, Logatec, 2002;
Brionski plenum in slovenski delež, članek, Vojnozgodovinski zbornik, 11–12, Logatec, 2003;
Zarote in atentati na Tita, monografija, Grafis Trade, Grosuplje, 2004;
Brata Žemva – generala avstro-ogrske vojske, feljton, Kranj, Gorenjski glas, 2004;
Slovenska vojaška inteligenca, monografija, Grafis Trade, Grosuplje, 2005;
Slovenski četniki na Gorjancih, članek, Rast, Novo mesto, 2005;
Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, monografija, Pro Andy, Maribor, 2006, dve izdaji, soavtor Slobodan Kljakić;
General Rudolf Maister in njegova sinova, feljton, Nedeljski, Ljubljana, 2006;
Slovenački četnici, monografija, Filip Višnjić, Beograd, 2006, v srbščini, soavtor Slobodan Kljakić;
Štajerski četniki – nemški kolaboranti?, članek, Nedeljski, Ljubljana, 2007;
Spopad nizke intenzivnosti – generalska naloga, monografija, Pro Andy, Maribor, 2007;

Je tudi pisec člankov za Enciklopedijo Slovenije. Leta 2002 je uredil slovenski prevod knjige Slavke Becele Ranković z naslovom Življenje z Leko. Pripravlja knjigo Slovenski vojaški obveščevalci in protiobveščevalci in dopolnjeno izdajo Balkanskega vojaškega poligona.