Ljubljanski potres 1895
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ljubljanski potres leta 1895 je bil rušilni potres v Ljubljani na velikonočno nedeljo, 14. aprila.
Večina prebivalcev je v času prvega potresnega sunka še spala. Zaradi bobnenja in tresenja tal je Ljubljančane zajel strah in začeli so zapuščati domove. Potresni sunki so se vrstili vso noč, vendar niso bili tako močni kot prvi. Ker se ljudje niso mogli vrniti v svoje domove, so bili polni vsi ljubljanski parki in trgi. Sreča je bila, da so ljudje zapustili hiše šele, ko je minil prvi potresni sunek, zato padajoče opeke niso poškodovale večjega števila ljudi.
Vsebina |
[uredi] Jakost potresa
8.– 9. stopnje po MCS.
[uredi] Žrtve potresa
V Ljubljani in okolici je umrlo sedem oseb, nekaj pa jih je bilo ranjenih. Ljubljanski občinski svet je naslednje dopoldne sprejel nekaj nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim prebivalcem. Obenem so poskrbeli za varnostne ukrepe, postavili policijski nadzor in sprejeli odredbo o ogledu poškodovanih hiš.
[uredi] Pomoč po potresu
V mestu so zaprli vse šole in ustavili dela v nekaterih tovarnah. Nekaj dni po potresu so v mesto prispele vojaške enote, katere so začele graditi zasilna prebivališča za brezdomce. Na različnih koncih mesta so v kratkem času dokončali enajst barak. Veliko Ljubljančanov je mesto zapustilo in se zateklo k sorodnikom na deželo. V mestu so zrasla velika šotorska naselja. Premožnejši so prenočevali v vozovih in kočijah. Zanimivo naselje je zraslo na Mirju, kjer je Fran Jakopič ponudil brezdomcem prazne zeljavske sode in kadi.
Pomanjkanje hrane se je v mestu hitro čutilo, zato so organizirali pet zasilnih kuhinj, v katerih so zastonj ali pa za nizko ceno razdelili nekaj tisoč toplih obrokov na dan. Tudi Dunajska reševalna družba je poslala tri kuhinjske vozove. Veliko sta pomagali tudi Češka in Hrvaška, ter posamezni člani občinskega sveta, posebno pa poznejši župan Ivan Hribar. Škoda po potresu je bila zelo velika. Najbolj so bile poškodovane hiše v Špitalski, današnji Stritarjevi ulici, kjer so podrli vse hiše razen ene, enako je bilo tudi na Čopovi, Židovski, Trubarjevi in na Levstikovem trgu.
[uredi] Obdobje po potresu
Po potresu je bila Ljubljana živahno gradbišče. To obdobje na področju Ljubljanskega urbanizma predstavlja eno od najpomembnejših prelomnic. Mesto so takrat pričeli obnavljati in dograjevati na podlagi novega regulacijskega načrta, ki ga je izdelal Maks Fabiani. Ljubljana se je razširila najbolj proti severu do kolodvora. V petnajstih letih je od leta 1895 do 1910 zraslo kar 436 novih stavb, 655 so jih prizidali, 325 pa so prizidali prizidke. Zgradili so nove mostove, spomenike, parke, telefone, kanalizacijo...
Obdobje med letoma 1896 in 1910, ki so ga poimenovali tudi »preporod Ljubljane« ali »obdobje Hribarjeve Ljubljane«, pa ni spremenilo samo zunanje mestne podobe, temveč je odsevalo tudi v reformi mestne uprave, zdravstvu, šolstvu, turizmu in dalo mestu Ljubljani slovenski videz.
[uredi] Literatura
- Janez Kajzer: S tramovi podprto mesto
