Ljubljanska pokrajina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ljubljanska pokrajina je bila del italijanskega fašističnega okupacijskega režima od leta 1941 do kapitulacije Italije leta 1943.

Obsegala je Notranjsko (do meje, določene po Rapalski pogodbi), večino Dolenjske in Ljubljano z okolico (do reke Save).

[uredi] Priključitev

Italijani so 3. maja 1941 priključili zasedene dežele h kraljevini Italiji, kar je večina časopisov bivših vodilnih političnih strank (Katoliška Slovenska ljudska stranka in liberalna stranka), predvsem Slovenec in Jutro, primerno pozdravili.

17. maja je Benito Mussolini imenoval konzulto ali sosvet iz predstavnikov slovenskega gospodarskega in političnega življenja. Člani konzulte so se šli poklonit Mussoliniju 4. junija 1941. Konzulta ni imela nobenega vpliva na italijansko fašistično oblast, zato je bilo za Slovence članstvo v tem sosvetu nesmiselno in sramotno, temu pa so nasprotovali tudi zahodni zavezniki. Bilo je več kot dopustno do okupatorske oblasti, ki je bila predvsem kot narodni sovražnik.

Vedenju tedanjih slovenskih politikov od okupatorja je večina Slovencev nasprotovala, zato so se pripravljali na odpor in verjeli v poraz fašizma in nacizma.

[uredi] Politika okupacije

Italijanska okupacijska politika v Ljubljanski pokrajini je bila milejša od nemške. Italijani so upostevali slovenske kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, sodstvo in upravo) ter si tako hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva v nasprotju z kruto in trdo nemško politiko. Ljubljana je postala nekakšno zatočišče za mnoge izobražence, ki so se zatekli pred nacističnim izgonom. Bila je dvojezičnost v upravi, italijanščina kot šolski predmet in pomožne organizacje fašistične stranke naj bi postopoma pripeljale do poitaljančenja pokrajine.