Ljubelj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Planinska koča na prelazu Ljubelj

Ljubeljski prelaz in predor

Ljubelj, nemško Loiblpass (1369 mnm) je gorski prelaz v Karavankah. Do leta 1945, ko je bil nekaj sto metrov pod prelazom zgrajen cestni predor, je Ljubelj veljal za najbolj strm cestni prelaz na celotnem področju Alp. Predor so zgradili vojni ujetniki, ki so bili nastanjeni v bližnji podružnici koncentracijskega taborišča Mauthausen. Danes stara cesta v zimskem času služi kot sankališče.

Ljubeljski predor je najbližja povezava med Ljubljansko in Celovško kotlino in predstavlja državno mejo med državama Slovenijo in Avstrijo. Ob mejnem prehodu na slovenski strani stoji hotel, ob njem pa je iztek smučišča Zelenica.

[uredi] Zgodovina

Prelaz je bil trgovska pot že v antiki, o tem pričata dva rimska oltarja ob poti (pri cerkvi Sv. Lenarta v Brodeh, Avstrija (avstrijsko: Loibltal) in v Podljubelju. Ljubeljsko sedlo je predstavljalo pomembnejšo trgovsko pot od konca 14. stoletja dalje, ko je Trst prešel pod habsburško oblast. Tekom stoletij se je promet povečeval, zato so okrog leta 1573 koroški in kranjski deželni stanovi preko Ljubelja zgradili cesto, tik pod vrhom prelaza pa skopali okrog 100 m dolg predor. Cesto so nato večkrat širili, med letoma 1725 in 1728 pa so odstranili strop predora in ga spremenili v 130 m dolg skalni usek. Ob zaključku del so graditelji postavili na sedlu dve piramidi v čast cesarju Karlu VI., ki je ob tej priliki čez Ljubelj potoval na Kranjsko. Promet je preko sedla potekal do 2. svetovne vojne. Aprila leta 1941 je iz avstrijske strani čez prelaz na Gorenjsko vdrla nemška okupacijska vojska. Med letoma 1943 in 1944 je prebila okrog 1,8 km dolg cestni predor, ki ga je kopalo približno 1000 vojnih ujetnikov iz koncentracijskega taborišča Mauthausen ter 800 delavcev podjetja Universale. Ta predor je v uporabi še danes.