Larisa (luna)
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Dva posnetka lune Larisa, ki ju je naredil Voyager 2. |
|
| Odkritje | |
|---|---|
| Odkritelj: | Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen |
| Datum odkritja: | 24. maj, 1981 |
| Druga imena: | Neptun VII, S/1981 N 1 |
| Značilnosti tira[1] | |
| Epoha 18. avgust 1989 | |
| Periapsida: | 73.427 km |
| Apoapsida: | 73.574 km |
| Srednji polmer orbite: | 73.548 ± 1 km |
| Izsrednost: | 0,001393 ± 0,00008 |
| Obhodna doba: | 0,55465332 ± 0,00000001 dni |
| Naklon tira: | 0,251 ± 0,009° (na Neptunov ekvator) 0,205° (na lokalno Laplaceovo ravnino) |
| Obkroža: | Neptun |
| Fizikalne lastnosti | |
| Razsežnosti: | 216×204×164 km[2] |
| Masa: | 4,2 · 1018 kg [3] |
| Srednja gostota: | 1,2 g/cm3 (ocena) |
| Vrtilna doba: | sinhrono vrtenje (predvidevanje) |
| Albedo: | 0,09 [2] |
| Temperatura: | ~51 K (ocena) |
| Atmosfera | |
| Površinski tlak: | (ni atmosfere) |
Larisa (grško Λάρισσα: Larisa) je Neptunov notranji naravni satelit.
Vsebina |
[uredi] Odkritje in imenovanje
Luno Lariso so odkrili Harold J. Reitsema, William B. Hubbard, Larry A. Lebofsky in David J. Tholen 24. maja leta 1981. Odkritje so objavili na osnovi okultacije z nekatalogizirano zvezdo (trajanje zakritja zvezde je bilo samo 8,1 sekund). [4] Takrat je dobila začasno ime S/1981 N 1. Odkritje je bilo objavljeno 29. maja 1981 [5] Ime je dobila 16. septembra 1991 [6] po Larisi, ljubici Pozejdona iz grške mitologije. Luno so potrdili tudi posnetki, ki jih ja naredil Voyager 2 v letu 1989. Takrat je dobila oznako S/1989 N 2.
[uredi] Lastnosti
Luna Larisa ima zelo nepravilno obliko. Na površini se vidi veliko kraterjev brez znakov geološkega delovanja. Zelo malo je znanega o njej. Verjetno je podobno, kot ostale lune znotraj tirnice Tritona, nastala z združevanjem delcev nekega Neptunovega satelita, ki je razpadel zaradi motenj, ki jih je povzročala luna Titan. [7]
Ker je njena tirnica bliže Neptunu kot bi bila sinhrona tirnica, se zaradi delovanja plimskih sil počasi približuje Neptunovi atmosferi, kjer bo razpadla. Možno je tudi, da bo razpadla v planetni obroč, ko se bo spustila pod Rocheevo mejo.
[uredi] Opombe in reference
- ^ R.A. Jacobson and W.M. Owen Jr. (2004). »The orbits of the inner Neptunian satellites from Voyager, Earthbased, and Hubble Space Telescope observations«. Astronomical Journal 128: 1412.
- ^ a b E. Karkoschka (2003). »Sizes, shapes, and albedos of the inner satellites of Neptune«. Icarus 162: 400.
- ^ Masa je ocenjena s predvideno gostoto 1,2 g/cm³ in prostornino 3,5 · 106 km³ iz modela opisanega v P.J. Stooke (1994). »The surfaces of Larissa and Proteus«. Earth, Moon ad Planets 65: 31.
- ^ H.J. Reitsema et al (1982). »Occultation by a possible third satellite of Neptune«. Science 215: 289-291.
- ^ IAU Circular 3608 describing the discovery of S/1981 N 1
- ^ IAU Circular No. 5347 (16. september 1991). Pridobljeno dne 10-04-2007.
- ^ D. Banfield and N. Murray (1992). »A dynamical history of the inner neptunian satellites«. Icarus 99: 390.
[uredi] Glej tudi
|
|
|---|
| V splošnem našteti v naraščajoči oddaljenosti od Neptuna. |
| Osončje |
|---|
 |
| Sonce · Merkur · Venera · Zemlja · Mars · Cerera · Jupiter · Saturn · Uran · Neptun · Pluton · Erida |
| Planeti · Pritlikavi planeti · Lune: Zemljina · Marsove · Jupitrove · Saturnove · Uranove · Neptunove · Plutonove · Eridina |
| Mala telesa: Meteoroidi · Asteroidi/Asteroidne lune (Asteroidni pas) · Kentavri · ČNT (Kuiperjev pas/Razpršeni disk) · Kometi (Oortov oblak) |
| Glej tudi astronomska telesa, seznam teles v Osončju po tirnici, po polmeru in po masi. |
