Komunistična partija Slovenije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Zastava Komunistične partije (pozneje Zveze komunistov) Slovenije

Komunistična partija Slovenije (kratica KPS) je bila slovenska politična stranka, ki se je zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo.

Komunistična stranka na Slovenskem je nastala leto dni za nastankom jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji na t.i. združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) so izstopili iz stranke in ustanovili Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča, tajnica pa je postala Angela Vode. Stranka je potrdila zavezanost politiki Lenina, v revolucionarnem programu so se zavzeli za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovali parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije in je je vanjo vključila slovenska sekcija komunistov. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Komunistična stranka na Slovenskem je z združitvijo v KPJ takrat izgubila svoj avtonomni položaj. Slovenske komuniste sta vodila generalna sekretarja KPJ Filip Filipovič in Sima Markovič. Komunisti so kot nova stranka tedaj v Sloveniji delovali le devet mesecev. Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament 29. decembra 1920 sprejel razglas oziroma tako imenovano Obznano s katero je prepovedal delovanje KPJ.

Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. Konec 20. let je komunistična stranka v Sloveniji štela 450 članov, vendar brez vidnega zunanjega vpliva. «^[1]. V tridesetih letih je komunistično stranko na slovenskem začel prenavljati še ne dvajset letni Boris Kidrič. Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani. Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti, ponoči iz 17. na 18. april 1937 na kmetiji Barličevih na Čebinah nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. Komunistov tedaj ni bilo več kot 250, so pa sprejeli manifest o fašistični nevarnosti - videli je niso le v zunanji ogroženosti (Španija, Italija, Nemčija), za fašizem so razglasili tudi politiko predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića in notranjega ministra Antona Korošca. Ko je leta 1937 vodstvo KPJ prevzel Josip Broz Tito je slednji v vodstvo jugoslovanske komunistične stranke vključil kar tri predstavnike iz Slovenije kot so Edvard Kardelj, Franc Leskošek in Miha Marinko. «^[2] Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali.

Nov zagon je KPS med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je 4. julija 1941 Centralni komite KPJ v Beogradu sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju, predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala tudi Edvard Kardelj in Franc Leskošek.

Po drugi svetovni vojni so predstavniki KPS prevzeli oblast, uvedli diktaturo in prepovedali delovanje vseh drugih političnih strank. Predstavniki nekaterih strank, ki so po vojni želeli politično delovati so bili obsojeni na Nagodetovem procesu smrt ali dologoletne zaporne kazni.

Stranka se je leta 1952 preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije. Z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije je razpadla tudi Zveza komunistov Slovenije. Zadnji predsednik ZKS je bil Milan Kučan.

Pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 je ZKS spremenila svoje ime v stranko Socialdemokratske prenove Slovenije (SDP). Stranka (SDP) se je maja 1993 skupaj z Delavsko stranko, Socialdemokratsko unijo (SDU) in dvemi močnimi skupinami iz tedanje Socialistične stranke in Demokratične stranke upokojencev (DESUS) na združitvenem kongresu združila v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD). ZLSD je leta 1995 tudi formalno sprejela socialdemokratski program in se s tem še de iure (de facto že prej) odrekla vsakršni komunistični ideologiji. Stranka se je v naslednjih letih pričela angažirati v mednarodnih povezavah socialdemokracije kot so Stranka Evropskih Socialistov ter Socialistična internacionala zato je danes nikakor ne moremo več smatrati kot ideološko naslednico KPS. Leta 2005 je stranka spremenila svoje ime v današnjo obliko Socialni demokrati in nadaljuje svoje delovanje v okviru modernih levosredniskih demokratičnih gibanj v Evropi.

Z nastankom samostojne Slovenije je bila ustanovljena tudi stranka z imenom Komunistična partija Slovenije, ki bi naj sicer nosila ideološko kontinuiteto svoje predhodnice vendar pa nima uradnega pravnega nasledstva in kadrovske kontinuitete ZKS.

[uredi] Opombe

^ Božo Repe, "Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc", V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 3.
^ Božo Repe, "Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc", V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 5, 6.