Kitajska književnost
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kitajska književnost obsega zgodovinske, filozofske, moralistične in poučne spise, zbirke izrekov, potopise, komentarje ipd. Prva ohranjena književna dela izvirajo iz 6. stoletja pr. n. št.
Stara kitajska poetika je smatrala liriko za najvišjo in edino pravo umetniško zvrst, zlasti ker je imela v zvezi s kitajsko slikovno pisavo tudi likovne odlike. Dramo in roman je vrednotila precej nižje. Ep se ni razvil. Dramatika, novela in roman so se pojavili razmeroma pozno.
Vsebina |
[uredi] Didaktični spisi
Prva pomembnejša dela kitajske književnosti so bila filozofsko-moralistična, napisana v prozi ali verzih. Pomembna je knjiga Tao-te-king (kitajsko »knjiga o poti in kreposti«). V obliki kratkih pesniških izrekov obravnava nauk o najvišjem pojmu starokitajskega pojmovanja vesolja in družbe.
[uredi] Lirika
Najstarejši kitajski pesniški teksti segajo v svoji ustni obliki v sredino 2. tisočletja pr. n. št. To je bila ljudska, deloma pa dvorska poezija anonimnih avtorjev.
[uredi] Pripovedništvo
Kitajsko pripovedništvo se je razvilo na podlagi večstoletnega izročila ljudskih pripovednikov. Iz ljudskih zgodb, pripovedk, pravljic in pripovedi o duhovih se je razvila zlasti novela, ki je v umetno književnost prešla v dobi dinastije Tang. Podobno kot novela je nastal kitajski roman. Razvilo se je več tipov romanov: zgodovinski, pustolovski, fantastični, družinski, moralistični itn.
[uredi] Dramatika
Za največjega dramatika klasične dramske dobe pod mongolsko dinastijo velja Kuan-han-king. Najpopularnejše delo tega stoletja je igra »Zgodba o zahodni sobi«. Delo je tipična spevoigra. Prav tako cenijo Kitajci igro »Zgodba o lutnji«. V Evropi zelo znani sta dramski deli »Sirota iz družine Čao« in »Krog s kredo«. Med zadnjimi pomembnejšimi kitajskimi dramatiki je bil Hung-šeng; od njegovih del je ostala priljubljena zlasti igra »Palača dolgega življenja«.
