Kartuzijanski samostan Pleterje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kartuzijanski samostan Pleterje je samostan reda kartuzijanov, najstrožjega moškega reda v rimskokatoliški Cerkvi. Leži na Dolenjskem, blizu Šentjerneja. Ta samostan je edina še delujoča kartuzija v Sloveniji. Ustanovil ga je grof Herman II. Celjski leta 1403.

[uredi] Zgodovina

Kartuzija Pleterje je bila četrta in hkrati zadnja ustanovljena slovenska kartuzija. Ustanovil jo je leta 1403 celjski grof Herman II.; osnovno dotacijo in ustanovno listino je izdal leta 1407. Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokočno zgrajen šele leta 1410 (tega leta so bile Pleterje tudi inkorporirane v red), medtem ko je bila samostanska cerkev končala šele leta 1420. Sodelovanje celjskih grofov (pozneje knezov) pri delovanju samostana je označevalo »obdobje najintenzivnejše rasti te ustanove«^[1]. S smrtjo Ulrika II. (1456), ko so propadli Celjani, se je pričelo tudi počasno zamiranje samostana. Temu so v veliki meri pripomogli še številni turški vpadi, saj se je kartuzija nahajala ob pomembni prometni poti. Leta 1471 so tako požgali samostanska poslopja, večkrat pa so opustošili samostansko posest in pobili oz. odpeljali podložnike . Kartuzijo so obnovili in ji dali obliko fortifikacije.

V drugi četrtini 16. stoletja pa so pričeli na področju kartuzije naseljevati tudi Uskoke, tako da se je kartuzijska posest ponovno zmanjšala. To propadanje je potekalo toliko časa, dokler niso leta 1595 prevzeli kartuzijo jezuiti. S tem se je končala za dolgo časa delovanje kartuzije v lasti kartuzijanov.

Šele leta 1899 je kartuzijski red odkupil bivši kartuzijo (medtem je že postala zasebna last) in do leta 1904 je potekala obnovitev samostana. Med drugo svetovno vojno so leta 1943 partizani napadli samostan in požgali večino (17) celic.