Imunost
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Imúnost (iz latinske besede immunis, imun) je medicinski izraz za stanje relativne nedovzetnosti oz. so skupki različnih mehanizmov, ki ščitijo organizem pred okužbami s patogenimi mikrobi, kot so npr. bakterije, virusi, glivice in praživali, ki lahko prodrejo v telo skozi vse teleseno odprtine in v primeru namnožitve v njem povzročijo številne bolezni, ali pred škodljivimi učinki njihovih toksinov (strupov). Prvi povzročijo bolezen na neposredni način z izrabo snovi iz gostiteljevih celic, kar privede do poškodbe ali celo uničenja le-teh, njihovi strupi pa povzročijo bolezni na posredni način z zaviranjem delovanja gostiteljevih celic.
Zajema tako specifične komponente, ki delujejo proti točno dolčenim tujkom, kot tudi nespecifične komponente, ki pa delujejo nasplošno proti tujkom. Tako se v glavnem imunost deli na prirojeno (naravno) in pridobljeno (specifično) imunost.
Vsebina |
[uredi] Prirojena imunost
Delovanje je pri tej vrsti imunosti je usmerjeno proti različnim tujkom nasplošno. Filogenetsko gledano je starejše od specifične imunosti. Učinek prirojene imunosti oz. naravne rezistence je posebno pomemben pri manj razvitih živalih, pri višje razvitih organizmih ga pa dopolnjuje specifično varstvo.
Stopnja naravne rezistence se razlikuje od posameznika do posameznika oz. kaže individualne razlike. Odvisna je od spola, starosti, načina življenja, prehrambenih navad, hormonskega ravnotežja, genske in prostorske dispozicije, letnega časa, preutrujenosti, rase in drugih splošnih in nespecifičnih dejavnikov. Tako je znano npr., da so ženske manj sprejemljive za infekcije, da so bolezni pri otrocih in priletnih ljudeh pogostejše, bolniki s sladkorno boleznijo imajo pogosto infekcije s stafilokoki, streptokoki in glivami, da so črnopolti ljudje občutljivejši za tuberkolozo kot belci, odpornejši pa so proti davici in gonoreji itd. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so različne vrste organizmov različno odporne proti mikrobom; tako je za Neisserio gonorrhoeae in Treponemo pallidum občutljiv le človek.
Obstaja pasivni ter aktivni način nespecifične obrambe.
[uredi] Pasivni način
Pasivni način predstavljajo pregrade, ki omejujejo notranjost telesa od zunanjosti[1]. Te pregrade so sluznice oz. sluznične membrane v prebavnih, dihalnih, izločalnih in razmnoževalnih (npr. jajcevod) traktih ter koža z lojnicami. K temu načinu nespecifične obrambe prištevamo tudi dlačice v nosu in sluhovodu ter različne obrambne snovi, kot so želodčna oz. solna kislina (HCl), encimi v slini in solzah in druge snovi, ki jih izločajo kožne žleze.
Sama koža je tudi učinkovita mehanična prepreka, saj vanjo lahko vdira le malo vrst mikrobov, kot so npr. leptospire, treponeme in Francisella tularensis, na mestih, kot so izvodila lojnic. Sluz, ki se izloča na sluznicah, lepi naključno vnešene mirkoorganizme in preprečuje njihovo nadaljnš širjenje. Posebni organeli, ki jih imenovanujemo cilije, in jih najdemo na nekaterih sluznicah, pa s svojim valovanjem intezivno odstranjujejo tujke iz organizma.
[uredi] Aktivni način
Aktivni način se razlikuje od pasivnega v tem, da se aktivno vključujejo različne celice.
Koža in sluznica lahko s svojimi izločki aktivno preprečujejo naselitev mnogim mikrobom. Maščobne kisline in mlečna kislina, ki se izločajo z znojem in lojem, so baktericidne in fungistatične. Posebnost je predel nožnice, kjer se v zreli dobi naseli Lactobacillus acidophilus oz. Döderleinov bacil, ki fermentira glikogen, pri tem pa nastane mlečna kislina, ki vzdržuje v tem okolju vrednost pH 5-6 in tako preprečuje naselitev patogenih mikrobov. Zato ob odsotnosti Döderleinovih bacilov deklice do puberteti in ženske po menopavzi pogosteje obolevajo za infekcijami kot ženske v zreli dobi na tem predelu. Baktericidne so tudi solze, v katerih so znatne količine lizocima. Ta deluje na bakterije, ki imajo celično steno zgrajeno iz molekil N-acetilglukozamina in so povezane z β-1-4-glikozidno vezmi. Pomen nizkega pH kaže tudi sterilna vsebina želodca zaradi solne kisline. V črevesu so še različni baktericidni dejavniki, kot so duodenalni sok; izjemnega pomena je tudi normalna črevesna flora, se pravi normalno število mikroorganizmov v črevesu.
Aktivno varstvo se navzven kaže v kot vnetja oz. vnetni odziv. Vdiranje mikrobov v telo skozi kožo spremljajo pogosto okvare tkivnih celic, zato se iz slewdnjih sprostijo histamin in njemu podobne stvari, ki povzročijo spremembe na žilju. Sfinktri oz. krožne zapiralke na vhodi v venule se skrčijo, posledico so pa povečan tlak v kapilarah, hopoksija in acidoza zaradi zastajanja krvi ter povečana prepustnost endotelija.[2] Na mestu vnetja se izceja plazma in nastaja oteklina. V tej stopnji vnetja
[uredi] Specifična imunost
Delovanje je usmerjeno proti določenemu tujku in je prilagodljiva vsakemu tujku, saj mehanizmi te obrambe, katerih delovanje temelji na antigenih, omogočajo prireditev obrambnih reakcij oz. imunskega odziva.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Opombe
- ^ Notranjost telesa tukaj nikakor ni mišljena kot npr. ustna votlina ali notranjost prebavil, temveč kot medcelični prostor.
- ^ Endotel je plast ploščatih celic, ki pokrivajo notranjo površino obtočil.
[uredi] Literatura
- (1989). Mikrobiologija in imunologija, Splošni del. Ljubljana: Medicinska fakulteta. (COBISS)
- Stušek, Peter. (2002). Biologija človeka. Ljubljana: DZS. ISBN 86-341-2551-3
