Hetiti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Hetiti so indoevropsko ljudstvo, ki je v 2. tisočletju pr. n. št. ustanovilo veliko državo z glavnim mestom Hatuša; danes je to vas Boğazköy v severni osrednji Turčiji.

Okoli leta 1900 pr. n. št. so se indoevropski Hetiti z območja južnoruskih step priselili v Malo Azijo. Tam so na osnovah kulture zgodnje bronaste dobe zgradili svojo civilizacijo. Ustanovitelj hetitske države je kralj Hatušili, ki je prestolnico države preselil iz Kušare v Hatušo. Tamkajšna izkopavanja so razkrila palačo z državnim arhivom, gospodarskimi zgradbami, obredna središča, obroč utrdb, mestno obzidje in bivalna območja.

Okoli leta 1600 pr. n. št. so Hetiti zasedli Babilon ter začeli oblikovati svoj imperij. V 14. in 13. stoletju pr. n. št. je postala država velesila, enakovredna Egiptu. Takrat so hetitski kralji osvojili Sirijo in Mitani (državo v severni Mezopotamiji), bitka z Egipčani pa je ostala neodločena. Država je postala imperij.

Hetiti so razvili knjižni jezik, ki je najstarejši ohranjeni indoevropski jezik. Na glinastih ploščah, ki so se našla med izkopavanji, so zapisana verska besedila, navodila uradnikov, državne pogodbe, zbirka pravnih pravil in diplomatska korespondenca. Hetitski pismouki so zapisali sumersko-akadske epe (npr. Ep o Gilgamešu) in prvi razvili zgodovinopisje. Hetiti so nam tako zapustili zakonik, ki vsebuje veliko podatkov o zgradbi njihove države, odnosih med ljudmi itd.

Proti koncu 13. stoletju pr. n. št. so državo uničila »ljudstva z morja«.