Evroazijski brglez
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Evroazijski brglez | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
.jpg/250px-Sitta_europaea_1_(Marek_Szczepanek).jpg) Odrasli samec
|
||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
|
||||||||||||||||
|
|
||||||||||||||||
| Sitta europaea Linnaeus, 1758 |
Evroazijski brglez (znanstveno ime Sitta europaea) je ptica pevka iz družine brglezov (Sittidae).
Prisoten je po celi Evropi, razen na skrajnem severu. Znan je po sunkovitih gibih in izvrstnih plezalnih sposobnostih, med drugim lahko pleza tudi z glavo navzdol.
Vsebina |
[uredi] Telesne značilnosti
Evroazijski brglez je dolg 13,5-15 cm z razponom kril od 16-18 cm in okvirno teži 20-24 g.[1] Takoj ga lahko prepoznamo po spotegnjeni obliki zaradi dolge glave in kljuna. Zgoraj je modrosiv, spodaj oranžno drap in izrazito črno očesno progo. Rep je kratek in raven, krila sive barve pa so zaobljene. Samec, samica in mladiči so so med seboj zelo podobni.
Po telesnih značilnostih je podoben skalnem brglezu.
[uredi] Gnezdenje
Gnezdijo v naravnih drevesnih duplinah, tudi v starih duplih detlov. Vhod vanje obzidajo z blatom, velikost luknje na začetku pa je ravno tolikšna, da lahko gre večkrat notri in ven, ko je blato še vlažno, in jo s tem tudi oblikuje do premera 32 mm. Najverjetnejši razlog za to je preprečevanje prevzema gnezda večjih ptic, kot so škorci. Gnezdo je rahel kup koščkov lesa in drevesnega lubja. Ima eno ali dva legla s 6-9 belimi jajci[2] z rdečimi pegami, v času od meseca aprila do maja. Mladiči so gnezdomci in valjenci, vzletijo pa po 23-25 dneh.
[uredi] Življenjski prostor in navade
Živi v glavnem po vsej Evropi, Turčiji, na Kavkazu in večjem delu azijskega dela Rusije, odsotni so le na severu Skandinavije in na Irskem. Je prebivalec listnatih in mešanih gozdov, živih mej, vrtov, sadovnjakov ter parkov. Evropsko populacijo ocenjujejo na 6-8 milijonov gnezditvenih parov, od tega jih je 130.000 v Veliki Britaniji, večinoma v Angliji in Walesu.[3]
Je izredno spreten plezalec, ki edini od naših ptic lahko pleza v vse smeri, tudi z glavo navzdol Zimo preživijo v parih v svojih teritorijih. Pogosto se združujejo v jate skupaj z velikimi sinicami in dolgoprstimi plezalčki. V povprečenem spomladanskem dnevu svoj čas večinoma porabi za iskanje hrane, počitek in petje. Oglaša se prek vsega leta, pri čemer je petje, podobno cikovtu, ponavljajoči chit-chit-chit-chit ali vivivi, klici so pa žvižgajoči tui-tui-tui. Aktiven je samo podnevi.
[uredi] Prehrana
Pri iskanju hrane evroazijski brglez pretakne vse špranje, v katerih išče pajke in žuželke. Od jeseni naprej zbira lešnike, želode in žir. Zagozdi jih v primerno luknjo in jih nato odpira z močnim kljunom, pri čemer lahko glasno kljuvanje zamenjamo z detlovim. Nekaj hrane spravi v primerne špranje za poznejše čase, najpogosteje za lubjem okoliških dreves. So tudi pogosti obiskovalci krmišč, kjer jedo orehova jedrca ali surove neslane arašide, sončnična semena in ptičje pogače. Priljubljena hrana je tudi mast, namazana na drevesno deblo.
[uredi] Opombe
- ^ British Garden Birds - Nuthatch (Britanske vrtne ptice - Brglez). Pridobljeno 2007-08-20. (v angleščini)
- ^ Na http://www.garden-birds.co.uk/birds/nuthatch.htm je navedeno število jajc celo od 4-13.
- ^ Birdguides - Nuthatch (Ptičji vodniki - Brglez). Pridobljeno 2007-08-20. (v angleščini)
[uredi] Zunanje povezave
- Splošen opis na birdguides.com (v angleščini)
- Izčrpen opis s statističnimi podatki na British Garden Birds (v angleščini)
[uredi] Literatura
- Burton, R. ([2003] 2005). Življenje s ptiči. Kranj: Narava, str. , 191. ISBN 961-91407-3-7 (COBISS)
- Trilar, T. (2004). Gozdne ptice Slovenije. Ljubljanja: Mladinska knjiga, str. 113. ISBN 86-11-16656-6
