Eugenio Garin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Eugenio Garin, italijanski zgodovinar in filozof, *9. maj 1909, Rieti, Italija,†29. december 2004, Firence.

Eugenio Garin je bil rojen v manjšem mesecu nedaleč od Rima. Študiral je v Firencah, kjer je leta 1929 diplomiral iz filozofije. V evropski intelektualni javnosti je kot mlad avtor vzbudil pozornost s svojo prvo objavo, kjnigo o renesančnem filozofu Picu della Mirandoli, izdani l. 1937. Z monografijo o Mirandoli je Garin vstopil na področje, kjer je kasneje postal avtoriteta med evropskimi zgodovinarji: zgodovino humanizma in renesanse.

Garin je poleg omenjenega področja raziskoval tudi srednjeveško zgodovino, pisal je razprave o Keplerju in Galileju in se vključil v diskusijo, ki so jo vzpodbudila odkritja francoskega zgodovinarja znanosti Alexandra Koyréja. Obširno se je ukvarjal tudi z italijansko kulturo v 19. stoletju. Veljal je, poleg rojaka Federica Chaboda, za enega največjih strokovnjakov za Machiavellijevo delo.

Od leta 1949 je poučeval kot profesor za zgodovino filozofije na Univerzi v Firencah. Sodeloval je pri izdaji del Antonia Gramscija, ki ga je imel za enega svojih največjih učiteljev. Garin velja za enega izmed utemeljiteljev t.i. "italijanske šole" kulturne zgodovine. V Sloveniji se je z njegovim delom ukvarjal zlasti Igor Škamperle.

[uredi] Dela v slovenščini

• Spisi o humanizmu in renesansi, prev. Srečko Fišer, ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1993.
• Novoplatonizem in hermetizem, prev. Igor Škamperle, v "Poligrafi", l. 1, št. 1/2 (1996).