Chuquicamata
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Chuquicamata ali krajše Chuqui je rudnik bakra v puščavi Atacama na severu Čila, približno 16 km severno od Calame in na nadmorski višini 2870 m. Je največji rudnik bakra na svetu in eden največjih dnevnih kopov na svetu.
Chuquicamata, kjer je primitivno pridobivanje bakra obstajalo že v predkolumbovih časih, je ob osamosvojitvi najprej pripadla Boliviji, v solitrni vojni leta 1879 pa jo je zasedel Čile.
Rudnik je bil ustanovljen leta 1911. Že leta 1915 je prešel v last ameriške družbe, ki je večkrat spremenila ime, najprej se je imenovala Chilean Exploration Company, nato Chile Copper Company na koncu pa Anaconda Copper Mining Company. Ta družba je ob rudniku postavila mesto z osnovno infrastrukturo.
Konec 60. let je vlada predsdnika Eduarda Freia Montalve pridobila večinski delež v čilenski izpostavi Anaconde. Leta 1971, v času Allendejeve vlade, je kongres izvedel popolno nacionalizacijo rudnika. Augusto Pinochet, ki je leta 1973 strmoglavil Allendeja, je rudnik obdržal v državni lasti in družbi Anaconda izplačal odškodnino.
Danes z rudnikom upravlja državna družba Codelco (Corporación del Cobre de Chile). Trenutna površina dnevnega kopa je okoli 8.000.000 m², globina pa skoraj 900 m. Na leto izkopljejo okoli 600.000 ton bakra. Predvidoma ga bodo izkoriščali do globine 1300m, globje pa geološke razmere najverjetneje ne bodo dopuščale. Po načrtih naj bi v naslednjih 10 letih prešli na rudarjenje podzemnega tipa.
Zaradi načrtovanega širjenja in poostrene zakonodaje glede onesnaževanja je bilo leta 2004 mesto Chuquicamata ukinjeno in so vse prebivalce preselili v bližnjo Calamo.
Med svojim znamenitim popotovanjem po Južni Ameriki sta leta 1952 rudnik obiskala tudi Ernesto Guevara in Alberto Granado. Domnevno naj bi ravno brezobzirno izkoriščanje delavcev, kateremu sta bila priča, bilo eden odločilnih dejavnikov, ki so vplivali na »Chejevo« nadaljnjo politično usmeritev. V filmu Motoristov dnevnik, ki je bil posnet na podlagi zapiskov s tega potovanja, uslužbenec rudnika prežene Ernesta in Alberta, ki se zavzameta za humanejše ravnanje z delavci, češ »da to ni kraj za turiste«. Danes rudnik obišče približno 40.000 obiskovalcev letno.
[uredi] Zunanje povezave
