Cerkev svetega Petra, Begunje na Gorenjskem
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cerkev svetega Petra na Gori nad Begunjami je rimskokatoliška cerkev in slovi kot eden najzanimivejših spomenikov cerkvene arhitekture in slikarstva na Gorenjskem. Cerkev je iz 16. stoletja in je znamenita predvsem zaradi fresk Jerneja iz Loke. Srednjeveški stavbeniki cerkve niso postavili na vrhu Gore, temveč tik ob kamnitem vhodu v ozek rov, nad katerim danes stoji manjša kapelica.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina cerkve
Cerkev je veljala za pomembno romarsko točko, o čemer pričajo tudi tri kapelice ob poti k cerkvi. V ljudskem izročilu se je ohranil podatek, da naj bi do cerkve vodila romarska steza tudi čez Karavanke. V 17. stoletju so v cerkvi v velikem tednu brali pasijon za župljane celotne župnije.
V času turških vpadov je mežnar s kresovi okoličane opozarjal pred nevarnostjo in z zvonjenjem preganjal točo.
[uredi] Notranjost cerkve
Notranjščino je v letih 1530-1540 poslikal Jernej iz Loke. Poslikava zavzema severno steno in del oboka (Pasijon), zunanjo steno slavoloka (Zadnja sodba) in prezbiterij (legenda sv. Petra) - skupaj okrog 80 ohranjenih prizorov.
Baročni oltar je iz leta 1767. Oltarna slika Marije z Jezusom je pripisana Leopoldu Layerju, slika sv. Lenarta pa je delo Matije Bradaška leta 1890.
[uredi] Jama za cerkvijo
Konec 17. stoletja je Valvasor zapisal, da ima luknja za cerkvijo sv. Petra posebno zdravilno moč: »Če koga bolijo ušesa, je naglušen ali popolnoma gluh, mora položiti glavo nad to luknjo in jo tako držati nekaj časa pa bo zopet pridobil sluh.«
V bližnjih Doslovčah rojeni pisatelj Fran Saleški Finžgar je v svoji noveli Kvišku opisal ljudsko izročilo o jami za cerkvijo sv. Petra: »Na severozahodni strani graščine se dviga strmi holmec Sv. Petra z zanimivo gotsko cerkvijo. Za njo je napol podrto znamenje, pod katerim je obokana votlina. Najbrž je to podzemeljski rov, s katerim je bil zvezan grad Beli kamen, da bi se po njem v sili lahko oteli obleganci na gradu. Ljudstvo razlaga to po svoje in trdi, da je tista jama v zvezi s samim Rimom; da so že slišali iz nje na sv. Petra dan (29.junij) glas papeža, ko je v Rimu pridigoval.«
Jakob Prešeren opisuje zanimiv običaj: »Tisti vetrič pa, ki vedno pihlja iz jame, odpravlja žensko nerodovitnost. Še se spominjam, da sem videl sedeti žensko ob robu jame z nogami vanjo, da ji je vetrič pihal pod krila.«
[uredi] Zunanje povezave
[uredi] Glej tudi
[uredi] Viri
- Linhartovi listi, Občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A.T.Linharta Radovljica, Leto 6, št. 21
- Slovenija, Turistični vodnik, Založba MK, 1995
