Boksarska vstaja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Boksarska vstaja je upor, do katerega je prišlo leta 1900. Boksarji so bili pripadniki protizahodnjaškega gibanj na Kitajskem v letih 1899-1900. Člani tajnega društva Pravičnih in složnih pesti, ki so nasprotovali tujim vplivom in vladavini mandžujske dinastije, so o sebi trdili, da z urjenjem (h kateremu je spadalo tudi obredno boksanje) postanejo neobčutljivi na svinčenke. Gibanje se je začelo v provinci Šantung, njegov nastanek pa sta spodbudila revščina na kmetih in brezposelnost, za katero so deloma krivili uvoz blaga z Zahoda. Gibanje se je širilo proti zahodu, njegovi privrženci pa so napadali misijonarje, kitajske kristjane in ljudi, ki so trgovali s tujim blagom. Gibanje je podpirala cesarica Cixi in nekateri guvernerji posameznih provinc. Leta 1900 so boksarji dva meseca oblegali tuja veleposlaništva v Pekingu, dokler ni posredovala mednarodna vojska, ki je mesto zavzela in ga izropala. Cixi in cesar sta skrivaj pobegnila. Tuje sile so v Pekingu naredile več kazenskih racij, v boksarski listini, ki so jo napisali 1901 pa zahtevali visoko odškodnino. Z vstajo se je močno okrepilo vmešavanje tujcev v kitajske notranje zadeve, s čimer se je zmanjšala moč dinastije Qing.

Robert Hart, ki je bil tedaj tamkajšnji angleški generalni nadzornik carinske službe in je preživel obleganje poslaništev, je ocenil, da so tujci, zlasti misijonarji, zakrivili divjo kitajsko nejevoljo in da je bila vstaja »v bistvu rodoljubna in da ni mogoče dvomiti o upravičenosti mnogih smotrov, česar ni mogoče dovolj poudariti.«