Billy Idol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: neenciklopedičnega sloga, mogoče celo COPYVIO. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Billy Idol
Billy Idol
Podatki o glasbeniku
Rojstno ime	William Michael Albert Broad
Rojen	30. november 1955 (52 let)
Izvor	Middlesex, Anglija, Združeno kraljestvo
Slog(i)	Hard rock, New Wave, Synthpop, Punk rock
Poklic	glasbenik, igralec
Instrument(i)	pevec kitara
Leta delovanja	1977 -
Založba/-e	Chrysalis Records Sanctuary Records
Povezani ustvarjalci	Generation X
Spletna stran	BillyIdol.net

Billy Idol (pravo ime William Michael Albert Broad, * 30. november 1955, Middlesex), angleški rock glasbenik.

Vsebina 1 Življenjepis 2 Diskografija 2.1 Albumi 2.2 Singli 3 Zunanje povezave

[uredi] Življenjepis

Billy Idol je eden prvih pop rock umetnikov, ki se je v zgodnjih osemdesetih uspel zavihteti na sam vrh in doseči masiven uspeh. Idol se je lotil zanimive formule in je združil izgled zlobnega fanta, ki je s svojim arogantnim videzom posebej pogubno privlačno deloval na bitja nežnega spola, z modernimi vijugami takratnega New wavea v pop rocku, vmes je natresel pravšnji ščepec punkovskega značaja in mestoma podkrepil vse skupaj z zapeljivimi plesnimi takti.. Po enoletni izkušnji z Univerzo v Sussexu, je bil Billy očitno mnogo prepameten, da bi si tam predolgo pustil prati možgane. Zato je odjurišal naravnost v tinejdžersko punk skupino imnovano The Bromley Contingent. Kmalu zatem si je nadel ime in osnoval skupino Chelsea, kjer je poprijel za kratek čas tudi za kitaro. Kmalu zatem je zapustil tudi kompanjone pri Chelsea (in kitaro) ter se v celoti posvetil mikrofonu. Takrat je že bil v novi punkerski skupini Generation X in pisalo se je leto 1976. Skupina podpiše pogodbo za Chrysalis Records in v letu 1978 izda istoimenski prvenec, leto za njim »Valley of the Dolls« in tik pred razpadom leta 1981 še tretji in poslednji album z naslovom »Kiss Me Deadly«.

Razočaran nad klavrnim koncem skupine, se Idol nastani v New Yorku in nadaljuje svojo glasbeno pot kot solo umetnik. Tako združi moči s Kiss managerjem Billom Aucoinom in izda še leta 1981 EP z naslovom »Don't Stop«, ki je vključeval predelavo hita šestdesetih Tommyja Jamesa »Mony Mony«. Z EP-jem je prepričal znova Chrysalis Records in z njimi podpisal novo pogodbo. Idol se v tistem trenutku znajde v perfektni kombinaciji z novim sodelavcem Johnnyjem Thundersom, kitaristom veliko bolj znanim kot Steve Stevens in izda v letu 1982 prvenec poimenovan kar »«. Z njim vred posname nepozabni video za skladbo White Wedding in še enega za skladbo Dancing With Myself, ki je pravzaprav predelava komada njegove nekdanje skupine Generation X. Ta video je pomagal »naježenemu peroksidnemu blondincu« k vse večji popularnosti in njegov prvenec je bil tako prodan v zlati nakladi. Vse je bilo nared za veliki komercialni preboj in leta 1984 izda Idol tako ploščo »Rebel Yell«. Ta postane pevčev najbolje prodajani album v zgodovini njegove solo kariere in doseže dvakrat platinasto naklado. Mega hita, kot sta Eyes Without A Face ali Flesh For Fantasy, okronata Idola za zvezdo velikih aren in stadionov, katere je tako s svojimi živimi nastopi nezadržno polnil. Tri leta kasneje izide »Whiplash Smile«, ki ga zaznamujeta hita Sweet Sixteen in To Be A Lover, vendar album ne doseže komercialnega uspeha »Rebel Yell«. Stevens pobegne od Idola in ustanovi svoj bend poimewnovan Steve Steven's Atomic Playboys.

Kasneje v istem letu izide prvi best of »Vital Idol« s hkratnim MTVjevskim masivnim predvajanjem hita Mony Mony. Med snemanjem naslednika »Whipash Smile«, se pridruži Idol skupini zvenečih zvezdniških imen, ki tako uprizorijo Who klasiko »Tommy«, kjer Idol odigra vlogo sadističnega Cousina Kevina. Ravno ob izidu novega Idolovega studijskega albuma »Charmed Life« leta 1989, izgubi pevec skoraj nogo v prometni nesreči s svojim motorjem. Z novim masivnim hitom Cradle Of Love postane tudi ta album platinast.

se preizkusi tudi v stranski vlogi filma Oliverja Stonea »The Doors«. Peti album »Cyberpunk« izide leta 1993. A Idol na njem ni več »peroksidni ježek«, pač pa bodečo frizuro zamenjajo »dreadloksi«, v njegovi glasbi pa se pojavljajo pogosti eksperimenti uporabe tehno ritmov. Vse skupaj se izkaže za ne najbolj posrečeno idejo in album nehvaležno pristane na smetišču rockovske zgodovine, saj se ne uspe uvrstiti niti na eno od glasbenih lestvic najbolje prodajanih plošč. Istočasno je Idol zabredel do kolen v odvisnost od drog, kar ga je pripeljalo skoraj do lastnega klavrnega konca, saj so ga zaradi prevelikega odmerka komajda rešili v Los Angeleški bolnišnici. Tam ostane rockovska ikona na zdravljenju. Do leta 1998 ni o Idolu ne duha ne sluha. Takrat pa se pojavi v vlogi samega sebe v komediji »The Wedding Singer«, kar je v javnosti znova vzbudilo zanimanje zanj. Idol ponovno združi moči s Stevensom. Leta 2001 izide druga njegova best of kompilacija »Greatest Hits«, prodana le na ameriškem tržišču v 500.000 kopijah. Pevec tako vstane znova od mrtvih in spomladi letos izda svoj dolgo pričakovani šesti studijski izdelek »Devil's Playground« pri založbi Sancturay Records. Prepoznaven po pravem starem dobrem Idolskem šarmu zveni izmed vseh njegovih studijskih albumov definitvno najbolj jezno in arogantno doslej.

[uredi] Diskografija

[uredi] Albumi

1. Don't Stop (EP) - 1981 #74 ZDA
2. Billy Idol - 1982 #101 ZDA
3. Rebel Yell - 1984 #2 ZDA / #6 ZDA / #2 Nemčija / #40 Nizozemska / #16 Švica
4. Vital Idol - 1985 #4 Anglija / #10 ZDA (izdan 1987) / #8 Nemčija / #24 Švica
5. Whiplash Smile - 1986 #2 Anglija/ #6 ZDA/ #9 Nemčija / #19 Nizozemska / #4 Švica
6. Idol Songs: 11 of the Best - 1988 #2 Anglija / #14 Nemčija / #6 Švica
7. Charmed Life - 1990 #15 Anglija / #11 ZDA / #5 Nemčija / #51 Nizozemska / #4 Švica
8. Cyberpunk - 1993 #20 ZDA / #48 ZDA / #13 Nemčija / #50 Nizozemska / #15 Švica
9. Greatest Hits - 2001 #74 ZDA / #12 Nemčija / #30 Švica
10. VH1's Storytellers: Billy Idol - 2002 #14 Nemčija / #76 Švica
11. Essential Billy Idol - 2003
12. Devil's Playground - 2005 #78 Anglija / #46 ZDA / #15 Nemčija / #32 Švica
13. Happy Holidays - 2006

[uredi] Singli

• 1981 Dancing With Myself, Mony Mony
• 1982 Hot in the City
• 1983 White Wedding
• 1984 Rebel Yell,Eyes Without a Face, Flesh for Fantasy
• 1985 Catch My Fall
• 1986 To Be a Lover
• 1987 Don't Need a Gun, Sweet Sixteen, Mony Mony (Live)
• 1990 Cradle of Love, L.A. Woman, Prodigal Blues
• 1993 Shock to the System, Mother Dawn (Hold Me)
• 1994 Speed
• 2005 Scream

[uredi] Zunanje povezave

• Uradna stran
• Uradna stran oboževalcev