Vojna v severni Afriki
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Vojna v Severni Afriki | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del Druga svetovna vojna | |||||||||
 Britanski tank Crusader poleg gorečega nemškega tanka Pzkw Mk IV med operacijo Križar (Operatin Crusader) 27. novembra 1941. |
|||||||||
|
|||||||||
| Udeleženci | |||||||||
 Velika Britanija |
 Nacistična Nemčija_crowned.svg/22px-Flag_of_Italy_(1861-1946)_crowned.svg.png){kind=small} Italija Vichyska Francija |
||||||||
| Poveljniki | |||||||||
Bernard Montgomery George Patton Claude Auchinleck Harold Alexander |
Erwin Rommel Hans-Jürgen von Arnim Rodolfo Graziani |
||||||||
| Žrtve | |||||||||
| ZDA: 2,715 mrtvih, 8,978 ranjenih' in 6,528 pogrešanih[1] Velika Britanija: 10,227 mrtvih, 71,000 ranjenih in 25,132 pogrešanih Kanada: - Južna Afrika: - Avstralija: - Svobodna Francija: - |
Nemčija:12,808 mrtvih 90,052 ranjenih 116,600 ujetih [2] Skupaj: 950,000 [3] |
||||||||
Vojna v Severni Afriki je bilo eno izmed bojišč druge svetovne vojne. Vojna se je začela enajstega septembra leta 1940 z italijanskim napadom na Egipt. Po krajših bojih z britansko armado je bila ta poražena in se je morala umakniti. Da Italija ne bi izgubila Severne Afrike, je Hitler na pomoč Mussoliniju poslal nemški Afriški korpus pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je v večih bitkah skoraj porazil britansko osmo armado in se na 110 km približal Aleksandriji. Po znameniti bitki pri El Alameinu je bil Afriški korpus poražen in se je bil prisiljen umakniti v Tunizijo. Z vstopom ZDA v vojno se je v boju proti Afriškemu korpusu in italijanski vojski poleg angleške vojske pridružila tudi ameriška in francoska. Boji v Severni Afriki so se končali maja 1943 z zavezniško zmago.
[uredi] Pregled dogajanja
Vojna v Severni Afriki se je začela enajstega septembra leta 1940 ko je italjanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija z petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lasnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval Archibald Wavell izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italijane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Bengaziju po tem, ko je padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb vključno z Tobrukom.
Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji poimenovani Afriški korpus pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovitem napadu je nazaj pridobil skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo Aleksandrijo, Port Sid in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v peti Rommla, nato pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavili pri znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek »puščavski lisjak«.
Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču je Churchill avgusta 1942 odletel v Kairo, da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil Harolda Alexandra kot poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane »puščavske podgane«, pa si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa se je ta ubil v letalski nesreči ga je nadomestil Bernard L. Montgomery. Ta se je takoj lotil z prerazporeditvami v armadi. Izboljšala pa se je tudi oskrba in orožje, ki je prišlo diretkno iz ZDA. Bil je zelo sporna osebnost z čudnimi navadami, mnogi oficirji so ga sovražili vojaki pa so ga zaradi uspehov zelo cenili.
Po reorganizaciji britanske osme armade se je začel pripravjlati nova napad na nemško armado pri El Alameinu. Ta je bila zaradi pomanjkanja goriva in ostalega materiala okopana tam že od sredine septembra njen poveljnik pa je bil na bolniškem dopustu v Nemčiji. V tem času je britanska osma armada v pripravah na napad navidezno krepila južni odsek bojišča, da bi tako prekrila glavni napad iz severne smeri. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela najznamenitejša bitka na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve izbiri: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Kljub temu se mu je posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč pa mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje. Na svojem umiku proti Tuniziji je nemška armada odvrgla vse kar ji je bilo odveč, za seboj so pustili celo italijansko pehoto.
8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v operaciji Bakla (angleško: Torch) izkrcale v francoskem Maroku in Alžiriji. S to invazijo se zavezniki želeli udariti v hrbet Afriškemu korpusu in ga na ta način dokončno uničiti potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Vendar pa so se kmalu pojavile težave zaradi francoskih kolonij, ki so bile zveste Vichyjevemu režimu. Predvsem je bilo potrebno dodeliti Britancem v tej operaciji omejeno vlogo zaradi francoske zamere iz leta 1940, ko je britanska mornarica uničila francosko ladjevje v Oranu, iz operacije pa so bile izločene tudi sile svobodne Francije pod poveljstvom Generala de Gaulla, ker so jih imeli Francozi zvesti Vichyju za izdajalce. Kljub vsem tem preventivnim ukrepom so se Francozi večinoma upirali izkrcanim četam. Toda boji niso dolgo trajali in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili v boju proti Hitlerju, De Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.
Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz severne Afrike. Vendar se je napad končal katastrofalno saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Američani so takrat prvič občutili znamenite nemške Štuke in 88-milimetrske topove, ki so sejali smrt med vojaki in tanki. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomeryja, ki se je Tuniziji približeval iz vzhoda. Za Američane je bil to prvi veliki spopad. Njihove enote še niso bile tako izurjene kot so bile Britanske ali Francoske, velik problem pa je bila tudi koordinacija med posameznimi enotami. Vendar so ameriški vojaki po težkih in mučnih bojih prestali preizkušnjo.
Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine. Vendar so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryjevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla iz smeri Čada. Medtem pa so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo iz zahoda. Triindvajsetega aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v Bizerto. Nazadnje je britanska prva armada zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. Sedmega maja sta padla Tunis in Bizerta, s čemer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri rta Bon in končana vojna v severni Afriki.
[uredi] Pomembnejše bitke
- bitka pri El Alameinu
- bitka za Cirenajko
- bitka za Tobruk
- bitka za prelaz Kasserine
- bitka pri Gazali
- bitka pri Beda Fommu
- bitka pri Alam Halfi
- bitka za Sidi Barrani
