Erwin Rommel
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Erwin Johannes Eugen Rommel | |
|---|---|
| 15. november 1891 – 14. oktober 1944 | |
 General Erwin Rommel |
|
| Vzdevek: | Puščavska lisica |
| Kraj rojstva: | Heidenheim, Nemčija |
| Kraj smrti: | Herrlingen, Nemčija |
| Pripadnost: |  Nemški imperij (do 1918) Weimarska republika (do 1933) Tretji rajh (1933-1944) |
| Aktivna leta: | 1911 –1944 |
| Čin: | Generalfeldmarschall |
| Enota: | Alpenkorps |
| Poveljstva: | 7. tankovska divizija Afriški korpus Tankovska armada Afrika Vrhovni poveljnik Severna Italija Armadna skupina E, Grčija Armadna skupina B |
| Bitke: | 1. svetovna vojna
|
| Odlikovanja: | Pour le Mérite Viteški križec železnega križca s hrastovimi listi, meči in diamanti |
Erwin Johannes Eugen Rommel (vzdevek Puščavska lisica), nemški feldmaršal, * 15. november 1891, Heidenheim, Nemčija, † 14. oktober 1944.
Erwin Johannes Eugen Rommel je bil eden od najbolj spoštovanih nemških feldmaršalov druge svetovne vojne. Bil je poveljnik Nemškega afriškega korpusa in je bil znan tudi kot »Puščavska lisica«. Vzdevek si je prislužil s taktično zelo dobrimi vojaškimi operacijami v Severni Afriki. Pozneje je bil postavljen za poveljnika nemških sil, da bi ustavil zavezniško invazijo na Normandijo.
Rommel ni znan le po svojih izjemnih vojaških operacijah, ampak tudi po dobremu ravnanju z ujetniki, saj namreč ni ubogal Hitlerjevega direktnega ukaza, da naj takoj ustrelijo vse zajete komandose. Znan je tudi po tem, da je sodeloval pri atentatu na Hitlerja, zaradi katerega je bil pozneje prisiljen narediti samomor pred koncem vojne.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
[uredi] Mladost
Rommel je bil rojen v Heidenheimu v Nemčiji, približno 45 kilometrov oddaljen od Ulma. Krščen je bil 17. novembra 1891. Bil je drugi sin protestantskega ravnatelja gimnazije v Aalenu, Erwina Rommla starejšega in Helene von Luiz. Imel je še dva brata Karla in Gerharda, ter sestro Helene. Rommel je nekoč zapisal: »Moja zgodnja leta so bila zelo lepa«. Hotel je postati inženir, a se je na očetovo željo pridružil 124. württemberški pehotni deviziji kot kadet leta 1910, nakar je bil kmalu poslan v kadetniško častniško šolo v Danzigu.
V šoli je leta 1911 spoznal svojo bodočo ženo, Lucie Mario Mollin. Maturiral je novembra 1911 in je napredoval v poročnika januarja 1912. Rommel in Lucie sta se poročila leta 1916 ter 1928 dobila sina Manfreda, ki je pozneje postal župan Stuttgarta. Rommel je imel tudi afero z Walburgo Stemmer leta 1913 in z njo je imel hčerko Gertrudo.
[uredi] Prva svetovna vojna
Med prvo svetovno vojno se je Rommel boril v Franciji, Romuniji in Italiji kot član elitnega nemškega Alpskega korpusa. Med služenjem v Alpskem korpusu je hitro postal slaven po sprejemanju hitrih taktičnih odločitev in izkoriščanju sovražnikove zmede. Ranjen je bil trikrat in odlikovan z železnim križcem prvega in drugega razreda. Postal je tudi prejemnik najvišjega pruskega odlikovanja, Pour le Merite, potem ko se je bojeval v gorah zahodne Slovenije (soška fronta). Priznanje je bilo rezultat zajetja gore Matajur in njenih braniteljev, med njimi 150 italijanskih častnikov, 7.000 mož in 81 topov. Njegov bataljon je tudi igral ključno vlogo v odločni zmagi nad italijansko vojsko v bitki pri Kobaridu.
[uredi] Medvojna leta
Po vojni je bil Rommel inštruktor v Dresdenski pehotni šoli (1929-1933) in Potsdamske vojne akademije (1935-1938). Rommlovi vojni dnevniki Infanterie greift an so izšli leta 1937 in so postali zelo priljubljen vojni priročnik. To pa je tudi pritegnilo pozornost Adolfa Hitlerja, ki ga je še isto leto postavil kot glavnega pri urjenju Hitlerjugend, obenem pa je obdržal svoje mesto pri Potsdamu. Rommel je bil nagrajen z najvišjimi čini v njegovem razredu za odlično delo. Govorice so bile, da je Rommel leta 1937 potoval v ZDA kjer je preučeval taktike, ki so jih uporabljali konfederacijski generali, vključno z odličnima strategoma Thomasa J. »Stonewalla« Jacksona in Nathana Bedford Forresta. Rommel je pokazal svoje znanje o nekdanjih vojnih voditeljih v Severni Afriki.
Leta 1938, je bil Rommel, ki je bil zdaj polkovnik, imenovan za poveljnika vojne akademije pri Wiener Neustadtu. Kmalu je bil s tega mesta odstranjen, a je bil zato postavljen kot poveljnik Hitlerjevega osebnega bataljona (Führer-Begleitbatallion), ki naj bi ga varoval, ko je potoval v okupirano Češkoslovaško in Memel s prirejenim vlakom (Führersonderzug).
[uredi] Druga svetovna vojna
- Poljska 1939
Rommel je bil še vedno poveljnik FührerBegleitBatalliona med Poljsko kampanjo. Pogosto je šel čisto blizu fronte s Führersonderzug in je pogosto videval Hitlerja. Po poljski kapitulaciji se je Rommel vrnil v Berlin, da bi organiziral Hitlerjevo parado zmage, kjer je tudi sam sodeloval.
- Francija 1940
6. februarja 1940, le tri mesece pred invazijo je Rommel pod svoje poveljstvo dobil sedmi Panzer division (tankovsko divizijo). Pozneje je divizija dobila nadimek Gespenter-Division (Divizija duhov - zaradi hitrosti in presenečenja ki ga je vedno uspela izpeljati, celo nemški štab včasih ni več vedel kje je). Divizijo je dobil zaradi operacije Fall Gelb, invazije na Francijo in na Benelux. Takrat je prvič poveljeval kakšni Panzer diviziji. Pokazal je veliko znanja, ko je odbil britanski protinapad pri Arrasu. Sedmi Panzer division je bil med prvimi nemškimi enotami, ki je dosegel angleški kanal in zajel pomembno pristanišče Cherbourg. Za nagrado je Rommel dobil napredovanje in bil imenovan za poveljnika pete lahke divizije in petnajste Panzer division. Slednji sta bili poslani v Libijo leta 1941, da bi pomagali poraženim italijanskim vojakom in tako se je oblikoval Nemški afriški korpus (Deutsches Afrika Korps). Ravno v Afriki je Rommel dosegel njegovo največjo slavo kot poveljnik.
- Afrika 1941-1943
Ravno kampanja v Afriki je dala Rommlu nadimek "Puščavska lisica". Rommel je večino leta 1941 zbiral svojo vojsko. Ofenziva je potisnila zaveznike ven iz Libije, a je preprečila relativno kratko pot v Egipt in do izjemno pomembnega pristainšča Tobruk. Čeprav je bil Tobruk obkrožen je bil še vedno pod kontrolo zavezniških sil pod poveljstvom avstralskega generala Leslieja Auchinlecka.
Auchinleck je sprožil močno ofenzivo da bi osvobodil Tobruk (operacija Crusader), ki je tudi uspela. Med zmedo zaradi operacije Crusader so Rommel in njegovo osebje nekajkrat celo ostali za zavezniškimi bojnimi linijami. Nekoč je celo obiskal novozelandsko vojaško bolnišnico, ki je bila še vedno pod kontrolo zaveznikov.
Operacija Crusader je bila poraz za Rommla. Po nekaj tednih bojevanja je Rommel ukazal umik vseh njegovih sil iz območja okoli Tobruka in se umaknil proti El Agheiliji. Zavezniki so mu sledili in hoteli ločiti umikajoče vojake od glavnine, a je Rommel sprožil protinapad 20. januarja 1942 in uničil zavezniške sile. Afriški korpus je ponovno zavzel Benghazi in zavezniki so se umaknili nazaj do Tobruka in začeli graditi obrambo.
24. maja 1942 je Rommlova vojska napadla. Kot v klasičnem blitzkriegu je obšel zaveznike pri Gazali, obkrožil in oslabil trdnjavo pri Bir Hakeimu in prisilil zaveznike v hiter umik v tako imenovanem Gazala galopu da jih ne bi popolnoma odrezal od glavnine vojske. Osamljeni Tobruk je bil zdaj vse kar je ločevalo afriški korpus in Egipt. 21. junija 1942 se Tobruk preda po hitrem, natančnem in agresivnem napadu Rommlovih združenih sil skupaj s 33.000 branilci. Po tem dosežku je Rommel postal feldmaršal in zavezniške sile so bile močno premagane. V nekaj tednih so se morali umakniti daleč nazaj v Egipt.
Rommlov 21-ti Panzer division je bil sčasoma ustavljen pri majhnem mestu El Alamain, le 80 kilometrov stran od Aleksandrije.
Zavezniki so močno motili Rommlove oskrbovalne konvoje z Malte in skupaj z zelo velikimi razdaljami v puščavi Rommel položaja ni mogel dolgo obdržati. Toda še vedno je bila potrebna huda bitka in šele pri drugi bitki za El Alamein so potisnili Rommla nazaj.
Septembra je zaradi bolezni odšel v Italijo in Nemčijo, a se je hitro vrnil ko je izvedel novice iz severne Afrike. Po porazu pri El Alameinu od koder so njegove enote zbežale s pomočjo italijanskih transportov, njegove enote niso obstale in se bojevale dokler niso prišli do Tunizije. Tam pa se niso spet bojevali proti britanski osmi armadi ampak proti ameriškemu 2. korpusu. Rommel je sprožil protinapad na Američane pri prehodu Kasserine.
Ko se je spet bojeval proti britanskemu Commonwealthu v stari francoski Marethovi liniji je lahko le še zavlačeval s porazom. Zelo velika prizadevanja dešifriranja ULTRE so bila ključen element pri porazu Rommlovih sil in so tako zavezniki v naprej vedeli kdaj in kje naj pričakujejo Rommlove oskrbovalne pošiljke. Rommlova zadnja ofenziva v severni Afriki se je zgodila 6. marca 1943, ko je napadel Montgomerijovo osmo armado v bitki za Medenine s tremi Panzer divizijami (10, 15 in 21-eta divizija). Dešifrirana sporočila Rommla so omogočila Montgomeryu da je postavil veliko število protitankovskih topov na pot ofenzive. Po izgubi 52 tankov je bil Rommel prisiljen prekiniti napad. Iz Afrike je odpotoval bolan, možje pod njegovim poveljstvom pa so postali ujetniki vojne po kapitulaciji Nemškega afriškega korpusa v Tuniziji 12. maja 1943.
Nekateri viri celo pravijo da so zavezniki nekajkrat celo poskusili ugrabiti Rommla 400 km za bojno črto.
- Francija 1943-1944
V Nemčiji je bil Rommel nekaj časa celo navidezno nezaposlen. 23. julija 1943 je šel v Grčijo kot poveljnik armadne skupine B, v Nemčijo se je vrnil že 2 dneva pozneje ko so strmoglavili Mussolinija. 17. avgusta 1943 je Rommel premaknil svoj štab iz Munchna na jezero Garda še vedno kot poveljnik armadne skupine B. 21. novembra je slednjo preselil v Normandijo, kjer je bila odgovorna za branjenje francoske obale pred morebitno invazijo. Bil je zelo nezadovoljen z obrambo, ko je prišel v Normandijo. Ko je videl da se obrambna infrastruktura gradi počasi in ima le še nekaj mesecev pred invazijo je preuredil celotna obrambna prizadevanja. Pod njegovim poveljstvom se je povišala hitrost dela, postavljenih je bilo na milijone min in na tisoče tankovskih ovir in pasti je bilo postavljenih na obale in po celem podeželju.
Glede na bitke v Afriki je Rommel sklepal da bi bili kakršnikoli napadalni premiki nemogoči zaradi zavezniške zračne premoči. Hotel je, da bi bile tankovske divizije razporejene v manjše enote, ki bi bile močno zabarikadirane in čimbliže fronti. Hotel je, da se invazija ustavi že na obali. Ampak njegov poveljnik Gerd von Rundstedt je bil mnenja, da je nemogoče ustaviti invazijo blizu obale zaradi močne Kraljevske mornarice. Menil je, da bi tanki morali biti razporejeni v večje skupine blizu Pariza, kjer bi dovolili zavezniško napredovanje v Francijo, kjer bi potem odrezali zaveznike od ostalih enot. Ko je Hitler mogel izbrati med taktikama je ugodil obema in tanke postavil na sredino. Dovolj daleč od obale, da so bili nekoristni za Rommla, a ne dovolj daleč za Rundstedta, da bi bil tudi njegov načrt učinkovit.
Na Dan D je bilo nekaj tankovskih enot(še posebej dvanajsta SS Panzer Divizija) dovolj blizu obale, da bi povzročile veliko škodo. Toda Hitler ni hotel poslati tankovskih rezerv, ker je mislil da je izkrcanje v Normandiji le diverzija. Hitler in glavni nemški štab so pričakovali glaven napad v Pas de Calaisu. To je bil rezultat skrivne zavezniške operacije Fortitude. Zavezniki so zato hitro zavarovali obalo, ker jo je branilo le malo enot.
- Zarota proti Hitlerju
17. julija, 1944 je Charley Fox, pilot Spitfira napadel Rommlov avtomobil. Rommel je bil sprejet v bolnišnico s hudimi poškodbami glave. Medtem je bila po neuspeli zaroti proti Hitlerju 20. julija preureditev Wehrmachta. V preiskavi so našli več povezav Rommla z zaroto, pri kateri je sodelovalo več njegovih pomočnikov. Istočasno je lokalna nacistična stranka opozorila na Rommlov zaničevalen odnos do nacističnega vodstva. Bormann je bil prepričan o Rommlovi vpletenosti, Goebbles pa je v to dvomil.
Kako je bil Rommel v resnici vpleten v zaroto se še danes ne ve točno. Po vojni je njegova žena izjavila, da je bil Rommel proti zaroti, ko so jo izvršili. Menda se je hotel izogniti bodočemu mišljenju, da so izgubili vojno le zaradi izdajstev. Namesto tega bi raje videl če bi zajeli Hitlerja živega in mu sodili pred ljudstvom.
Vendar nedavni dokazi poročajo o tem, da je Rommel vedel za zaroto in namene Clausa von Stauffenberga, ampak je bil previden glede sodelovanja. Vedel je, da je zarota slabo organizirana in da so majhne možnosti, da bi zavezniki sprejeli premirje. Objektivno je gledal na zaroto proti Hitlerju in nemškemu štabu, čeprav mu ni bila všeč Hitlerjeva vedno večja paranoja in je čutil sovraštvo do pruskih generalov.
Zaradi Rommlove priljubljenosti med Nemci mu je Hitler dal na izbiro dve možnosti. Ali naredi samomor s tableto cianida ali pa gre pred ljudsko sodišče in si nakoplje veliko sramoto, ubita pa bi bila še njegova družina in njegovo osebje. Rommel je izbral cianid in se 14. oktobra leta 1944 ubil. Pokopan je bil z vsemi vojaškimi častmi. Po vojni je bil objavljen njegov dnevnik "Rommlovi papirji". Je edini član Tretjega rajha, ki so posvetili muzej njemu in njegovi karieri. Njegov grob leži v Herrlingenu, le malo zahodno od mesta Ulm.
[uredi] Navedki
- Znoj rešuje kri, kri rešuje življenja, možgani rešujejo oboje.
- Ne bojuj se, če z zmago ne pridobiš ničesar.
- V boju človek na človeka je zmagovalec tisti, ki ima še en metek v saržerju.
- Če ni ukazov, nekaj najdi in to ubij.
- Dobri vojaki, slabi oficirji. Toda brez njih vseeno ne bi bilo civilizacije.
- Mišljenje o Italijanih
- Bolj bi me razveselila še ena divizija.
- Njegov komentar, ko ga je Hitler povišal v feldmaršala.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
|
|
|
|---|---|
|
Werner von Blomberg | Hermann Göring | Walther von Brauchitsch | Albert Kesselring | Wilhelm Keitel | Günther von Kluge | Wilhelm Ritter von Leeb | Fedor von Bock | Wilhelm List | Erwin von Witzleben | Walther von Reichenau | Erhard Milch | Hugo Sperrle | Gerd von Rundstedt | Erwin Rommel | Georg von Küchler | Erich von Manstein | Friedrich Paulus | Ewald von Kleist | Maximilian von Weichs | Ernst Busch | Wolfram von Richthofen | Walther Model | Ferdinand Schörner | Robert Ritter von Greim |
|
|
Častni: Eduard von Böhm-Ermolli |
|
|
|
|
|
|
|
|---|---|
|
Werner Mölders | Adolf Galland | Gordon Gollob | Hans-Joachim Marseille | Hermann Graf | Erwin Rommel | Wolfgang Luth | Walter Nowotny | Adelbert Schulz | Hans-Ulrich Rudel | Hyazinth Strachwitz | Herbert Otto Gille | Hans-Valentin Hube | Albert Kesselring | Helmut Lent | Joseph Dietrich | Walther Model | Erich Hartmann | Hermann Balck | Gerhard Ramcke | Wolfgang Schnaufer | Albrecht Brandi | Ferdinand Schörner | Hasso von Manteuffel | Theodor Tolsdorff | Karl Mauss | Dietrich von Saucken |
|
