Zavod svetega Stanislava
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zavod svetega Stanislava je slovenska ustanova namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil idejo o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v centru mesta, je Jeglič 16. julija 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, stroški pa so bili temu primerni. Škof je prostore blagoslovil 21. septembra 1905.
Prva slovenska gimnazija je v Škofovih zavodih delovala do 2. svetovne vojne, ko so stavbo izpraznili Nemci. Profesorji in dijaki so morali v nekaj urah zapustiti vse prostore in oditi. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Cerkev stavbo dobila nazaj, že 1. septembra 1993 pa se je na Škofijski klasični gimnaziji, ki deluje znotraj zavoda, ponovno začel pouk.
Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, Glasbena šola in Slovenski dom. 1. septembra 2008 bo začela delovati tudi Osnovna šola Alojzija Šuštarja.
Od ponovne oživitve zavoda leta 1993 do leta 2000 je bil direktor zavoda msgr. Borut Košir, med letoma 2000 in 2006 je to funkcijo opravljal dr. Anton Jamnik, od njegovega imenovanja za ljubljanskega pomožnega škofa pa zavod vodi dr. Roman Globokar.
