Vid Snoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Vid Snoj, slovenski pesnik in publicist, * 29. december 1965, Ljubljana.

Vsebina 1 Življenjepis 2 Ustvarjanje 3 Delo 4 Nova zaveza in slovenska literatura 5 Literatura 6 Glej tudi 7 Zunanje povezave 8 Viri

[uredi] Življenjepis

Vid je sin pesnika in pisatelja Jožeta Snoja in Jane Snoj. Leta 1992 je diplomiral, leta 1999 pa doktoriral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je oziroma je član uredništev revij Literatura (1988 - 1997, v letih 1989 - 1990 odgovorni urednik), Poligrafi (1996 - ) in Primerjalna književnost (1998 - ), član Društva slovenskih pisateljev ter urednik knjižne zbirke Hieron, sedaj pa kot redni profesor predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

[uredi] Ustvarjanje

Ustvarja na področju lirike in literarne interpretacije, prevaja ter se v razpravah ne ukvarja le s področjem literature, ampak posega tudi na področje religije in filozofije. Največ razprav je objavil s področja Svetega pisma in slovenske književnosti.

[uredi] Delo

• List in sen (pesniška zbirka - nagrada Društva slovenskih pisateljev za prvenec leta 1991), 1991
• Zgodnost (študiji o Kovičevi in Grafenauerjevi poeziji), 1993
• Balantičev in Hriboškov zbornik (soavtor), 1994
• Nova zaveza in slovenska literatura (znanstvena monografija), 2005
• Friedrich Hölderlin - Pozne himne (prevod iz nemščine, sestava opomb, spremna beseda), 2006
• Judovski sekstet (znanstvena monografija), 2007

[uredi] Nova zaveza in slovenska literatura

Vid Snoj je leta 2005 pri založbi ZRC SAZU v zbirki Studia litteraria izdal knjigo Nova zaveza in slovenska literatura. Knjiga v prvem delu sprašuje, kako je Novo zavezo in slovensko literaturo sploh mogoče uzreti v medsebojnem razmerju. Temeljni hermenevtični položaj, v katerem poteka sprejemanje Nove zaveze v slovenski literaturi, opredeljujeta splošna pojma svobodomiselnost in sekularizacija. Ta dva pojma sta vezno sredstvo tudi v drugem, interpretativnem delu knjige. Obravnava pri nekaterih osrednjih piscih (Prešernu, Murnu, Cankarju, A. Vodniku, Vodušku, Kocbeku) upošteva novozavezne navezave glede na isto temo, ki je središčnega pomena za njihov opus v celoti, in je pozorna na to, kaj se dogaja ob rabi novozaveznih metafor, podob, pojmov, likov ali motivov v literaturi: razskrivnostjenje religioznega ali prebitje svobodomiselnosti in uglasitev s krščansko naravnanostjo.

[uredi] Literatura

• Teja Štoka: Prevara ogledala, 1994

[uredi] Glej tudi

• seznam slovenskih književnikov
• seznam slovenskih pesnikov

[uredi] Zunanje povezave

• Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani [1]
• Društvo slovenskih pisateljev [2]

[uredi] Viri

• Kos, Janko, Dolinar, Ksenija in Blatnik, Andrej (ur.). Slovenska književnost. Cankarjeva založba, Ljubljana 1996.